Slovenski begunci s soške fronte

V dokumentarni radijski igri Nede Rusjan Bric in Marka Klavore spoznavamo trpko zgodbo primorskih beguncev v prvi svetovni vojni

Slika z razstave v Goriškem muzeju
foto: Goriški muzej Nova Gorica

Dokumentarna radijska igra Slovenski begunci s soške fronte preko zvoka in besede pripoveduje trpko zgodbo slovenskih (primorskih) beguncev v prvi svetovni vojni. Ti so bili prisiljeni zapustiti svoje domove v dnevih in mesecih po napovedi vojne Italije Avstro-Ogrski, 23. maja 1915. S poudarkom na slovenskih beguncih s soške fronte nam avtorja dokumentarne radijske igre približata begunsko izkušnjo izpred sto let, in tako vstopimo v univerzalni doživljajski in čustveni svet begunke in begunca. Begunska izkušnja slovenskih (primorskih) beguncev s soške fronte se ni končala s koncem vojne, leta 1918, pač pa se je vlekla še globoko v dvajseta leta 20. stoletja, z vračanjem in vzpostavljanjem kolikor toliko normalnih življenjskih razmer v porušeni in uničeni krajini in prehodom teritorija v politični okvir Kraljevine Italije.

Prvi otroški spomin none Lucije, rojene 1911 v hribovski vasici pod Krnom, je bila podoba ceste, morja in cerkve. Ta, v spominu kristaliziran fotografski utrinek, je segal v čas begunstva njene družine med prvo svetovno vojno v Diano Marini, kraju blizu Genove v Italiji. Še pred napadom Italije je Avstro-Ogrska leta 1915 vpoklicala njenega očeta v vojsko, njeno vasico Selce, pa je maja 1915, zasedla italijanska vojska in družine izpod Krna odgnala v begunstvo. Oče – vojak, in preostala družina – begunci, so se tako znova srečali šele štiri leta kasneje. Medtem ko so bili v begunstvu v Italiji, je avstro-ogrska vojska njihovo vasico pod vznožjem Mrzlega vrha in Krna uporabljala za umerjanje natančnosti granatnih izstrelkov. Posledica tega izživljanja je bila po dveh letih in pol popolnoma uničena vas in njena okolica. Otroška izkušnja generacije moje none in tiste, rojene v dvajsetih letih 20. stol., je izkušnja življenja v barakah v prvih letih po vrnitvi domov, obnove porušenih domov, pobiranja vojnega materiala po dolini in gorah, borbe za preživetje.

“Spomnim se, da nas je mama prebudila ob štirih zjutraj in nam ukazala, da se moramo takoj iz sob v prvem nadstropju preseliti v pritličje. Oče je stekel po stopnicah pogledat, kaj se je zgodilo in zgroženo opazil, da je granata priletela skozi okno, preletela sobo in skozi nasprotno okno odletela na sosedov vrt in se tam razpočila. Če bi zakasnili le nekaj minut, bi bili verjetno vsi mrtvi. Nismo se več dolgo obotavljali. Takoj smo si pripravili najnujnejše in odšli.”

Takoj po začetku spopadov, 23. maja 1915, so prebivalci pod točo granat in po pozivu oblasti po večini na hitro zbrali živino, če so jo imeli, na vozove naložili nekaj najvrednejših stvari in se odpravili na pot, negotovi begunski usodi naproti. Številni so se namenili na Kranjsko, za vse druge pa je bil organiziran prevoz v zaledje. Najrevnejši del prebivalstva je bil odveden naravnost v begunska taborišča. Na področjih, na katerih ni bilo vojne, stiske beguncev niso prepoznali.

“Tisti dan mi je rekel profesor grščine, da so Goričani samo za škodo. Mar bi doma ostali, ne da so se zbali granat in prišli Ljubljančanom kruh odjedat. Te besede so se mi tako vtisnile v spomin, da bi jih ne pozabil, če bi šel stokrat skozi bobneči ogenj. Tudi gospodinja me je grajala, češ, da premalo molim. Izvedel sem tudi, da je zadela Goriško kazen za grde grehe.”

1. svetovna vojna je bila velika človeška, gospodarska in ekološka katastrofa, za seboj je pustila izjemno razdejanje. Goriška, ki se je med soško fronto znašla v središču vojaških dogajanj, je bila med najbolj prizadetimi področji. Od 107-ih slovenskih občin jih je bilo 33 popolnoma porušenih, 35 poškodovanih, 50 izropanih in 25 deloma opustošenih. Toda velika preživetvena sila je gnala prebivalce k vrnitvi in čimprejšnji obnovi porušenih domov.

“Facit vojne? Zguba na vse strani. Zgubljeni očetje in matere, sinovi in hčere, zgubljeno zaupanje v človeško pravičnost, zgubljeni domovi in zgubljena – svoboda.”

Tako se je končalo to žalostno poglavje v zgodovini slovenskega naroda, ki mu je že kmalu sledila nova vojna. Naj končamo z besedami Alojzija Resa, ki so bile napisane pred skoraj sto leti, pa bi vsekakor lahko veljale tudi danes: »V dobi najbolj surovega in ogabnega materializma, sebičnosti in plehkobe, v času dušeče gospodarske krize, v dobi, ko evropska duševnost obupno išče ravnovesja in novih tal za prenovljeno življenje posameznika in narodov – v tem času je del našega kmečko-delavskega naroda v mejah velike drugorodne države pokazal nezlomljivo voljo do življenja, do duševnega napredka, do izobrazbe srca in duha. Iz sebe in zase je, ne brez zatajevanja in hudih žrtev, rodil dela, ki jih ga ni treba biti sram pred nikomer in s katerimi ni mogel dati zgovornejšega dokaza lastne moči, ni mogel lepše pokazati svojega narodnega bistva in sebi in drugim pravice do obstanka.« Naj ostanejo te besede v spomin in opomin!

Režiser Alen Jelen, tonski mojster Matjaž Miklič, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina.

Igrajo: Anja Novak, Saša Pavček, Neda R. Bric, Branko Jordan, Janez Starina.
Pripovedovalec Ivan Lotrič, pričevalca Marko Klavora in Vili Prinčič, italijanski učitelj Blaž Šef.

Produkcija Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2018.

Rubrika ZUNANJE UHO

Recenzija nove radijske igre Slovenski begunci s Soške fronte avtorjev Nede Rusjan Bric in Marka Klavore

UROŠ SMASEK, 3. 4. 2018

Težki, moreči tematiki, sicer časovno oddaljeni, seveda pa zgodovinsko pomembni in problemsko očitno kar večno aktualni, je izčrpno izpovedno posvečena nova dokumentarna radijska igra, tematsko zelo zgovorna že po naslovu Slovenski begunci s Soške fronte, premierno predvajana pa 3. aprila ob 21:05 na Prvem programu. Njeni ustvarjalci z glavnima avtorjema Nedo Rusjan Bric in Markom Klavoro ter režiserjem Alenom Jelenom so oživili življenjske izkušnje primorskih beguncev med prvo svetovno vojno in po njej in igro posvetili, kot je tudi omenjeno proti koncu, v spomin in opomin na vojne grozote.
V nekaj manj kot 50-minutni igri gre torej za zvočno oživljanje pretresljivih vojnih in posebej begunskih izkušenj izpred okoli sto let, s tem da so žal predstavljive tudi v današnjih družbeno-političnih okoliščinah. V igri izvemo, da je takratnih tamkajšnjih vojaških zgodb bilo veliko zapisanih, da pa za razliko od tega skoraj ni bilo begunskih in da se jih je zbiralo šele naknadno. Pripovedno podajanim pretresljivim izpovedim, ki so večkrat po odlomkih prepletene med sabo in vključujejo med drugim tudi zvočno interpretacijo pisem beguncev sorodstvu, prisluhnemo po nekakšnih tematskih sklopih oziroma poglavjih, ki ustvarjajo učinek kronologije dogajanja od začetka do konca.
Pripovedi, ki jih sugestivno povezuje prekaljeni pripovedovalec Ivan Lotrič, so najrazličnejše, a seveda tudi sorodne, neizogibno skupne usodam beguncev – o njihovih razselitvah (po vsej Italiji), o taboriščnih izkušnjah, smrtih otrok, o pretresenosti ob vrnitvah na popolnoma razrušene domove pa o zagrenjenosti, ker je primorsko ozemlje naposled pripadlo Italiji, zaradi česar se mnogi niso hoteli vrniti domov, ampak so rajši ostali na Kranjskem in Štajerskem … In vse je podano v precejšnjih podrobnostih.
Kar se radiofonske realizacije igre tiče, je takšno podajanje različnih izpovedi bilo zagotovo zahtevno, da ni izpadlo zgolj kot nekakšno navajanje, nizanje, temveč doživeta pripoved. Igralsko ali pričevalno so jo oživili Anja Novak, Saša Pavček, Neda R. Bric, Branko Jordan, Janez Starina, Marko Klavora, Vili Prinčič in Blaž Šef, ki jih je zvokovno ovekovečil tonski mojster Matjaž Miklič.
Pripovedno celoto pa glasbeno-zvočno, kar je prispevek glasbene oblikovalke Darje Hlavka Godina, sooblikujejo vložki komorno trobilno zveneče glasbe pa takšne, ki recimo asociira še najbolj na oglašanje napadalcev iz vesolja v Spielbergovi Vojni svetov, nato dramatičnih glasbenih poudarkov ali s samo nekaj notami usodno zvenečega počasnega klavirja in ne nazadnje moškega zborovskega napeva in vztrajno morečega tona, kot vlečenega na harmoniki. In vse to je prepleteno z ustrezno, ne pretirano mero zvokov vojne, bojišča.
Takšno, dokumentarno radijsko igro bi lahko označil tudi kot radijski dokumentarec z igranimi prizori. Po drugi strani pa, naj omenimo kot zanimivost ali nekakšno referenco, nas spomni na tematsko prav tako težko, morečo, toda bolj dramsko oblikovano glasbeno stvaritev velikega, žal že pokojnega jazzista Joeja Zawinula, več kot zgovorno naslovljeno – Mauthausen …