Skupina Lačni Franz se s svojo enajsto studijsko ploščo Nova nebesa podaja v akustične vode. Kako, zakaj - in še marsikaj nam v Pesmi v žepu pojasni Zoran Predin.
Poslušamo enajsto studijsko ploščo legendarne zasedbe
Skupina Lačni Franz, ki je že štiri desetletja zatočišče kantavtorja Zorana Predina, se te dni predstavlja s svojim enajstim studijskim albumom Nova nebesa. Prenovljeno zasedbo benda, v kateri ob Predinu ustvarjajo še klaviaturist Boštjan Artiček, bobnar Luka Čadež, kitarist Tine Čas in basist Anej Kočevar, smo v Pesmi v žepu že gostili ob predstavitvi albuma Ladja norcev (2016), tokrat pa se podajajo v akustične vode:
“Res je, da smo dolgo časa zbirali hrabrost, da se tega lotimo, ampak večina ‘franzovskih’ pesmi je nastala na akustični kitari. Jaz sem jih najprej igral sam zase, potem tudi kot kantavtor na samostojnih nastopih in kasneje so dobile svojo rockersko verzijo. Tako da v bistvu ‘nazaj v zibelko’, to je slogan tega zadnjega projekta.”
Zoran Predin, pogovor za Pesem v žepu
Album Nova nebesa prinaša deset pesmi iz arhiva Lačnega Franza, ki so ob akustičnih inštrumentih (in nekaj pomoči elektronike) dobile svežo zvočno barvo. Sprememba aranžmaja pa s seboj pogosto prinaša tudi pomensko spremembo, ki nikakor ni naključna:
“Ko sem izbiral pesmi za akustični album, sem sledil temu, da morajo imeti neko novo barvo, neko novo kvaliteto, ker drugače jih nima smisla spet snemati, če to izgubijo ali pa če se enostavno ponovijo … Marsikdo je potem presenečen, kako je ena pesem, ki je recimo Naj kolje noč, ki se ji zdaj reče Ko ura spi, v prvi verziji zvenela temno, grozeče. Zdaj pa zveni skorajda romantično, sentimentalno, nežno, malo jazzy. In bend jo z velikim veseljem igra, kar je za moje fante, ki prihajajo iz čistega rokenrola, dokaj presenetljivo. Mislim, da so tudi sami sebe presenetili.”
Zoran Predin, pogovor za Pesem v žepu
