Razstava o velikonočnih običajih in jedeh na gradu Prem.
Na gradu Prem razstava o šegah in navadah ob Veliki noči, ki zaznamujejo Brkine in okolico Ilirske Bistrice.
Na gradu Prem si lahko do 22. aprila ogledate razstavo o šegah in navadah ob veliki noči oziroma od cvetne nedelje, pa do velikega ponedeljka. Zanimivo je, da na bistriškem in v Brkinih ljudje na cvetno nedeljo k žegnanju niso odnesli butaric, ampak oljko. Priprave na praznik pa so se nadaljevale na veliki četrtek, ko so pripravili vse potrebno za kuho žolce, šunke, sladkega kruha, potice in barvanje pirhov. Poleg tistih, ki so jih z deteljico ali kakšno cvetlico zavili v nogavico in jih skuhali v čebuli, je za te kraje značilno tudi praskanje jajc. Seveda so tudi ta jajca skuhali v čebuli, potem pa so s kakšnim nožičem, škarjami, ali s črepinjo, nanje napraskali vzorčke. Da jajca niso počila, so jih kuhali počasi in v mrzli vodi, ki so ji dodali sol in domači kis.
»Žolco se kuha več ur – štiri, pet. Počasi, najbolje na štedilniku na drva. Dokler ne gre vse meso od kosti. In nikoli se je ne sme zalivati. Če jo boste med kuhanjem zalili, se ne bo več strdila,«
poudarja predsednica Društva podeželskih žena Ilirska Bistrica Darinka Brožič. V sladki kruh, ki mu na bistriškem ne rečejo pinca, tako, kot po drugih slovenskih krajih, pa so dodali tudi rozine, da je bil še bolj okusen. Testo ni smelo biti ne pretrdo, ne premehko.
»Če ni pretrdo, bo bolj rahel. In mesiti ga je treba na roke, saj pravijo, da kruha ne naredi moka, ampak roka,« pravi Darinka Brožič. »Bolj ga boste mesili, boljši bo.«
Ko so bile vse dobrote kuhane, so jih naložili v košaro, v katero so dali lep, izvezen prtiček in nesli k žegnu. Seveda so vanjo dali še hren, sol in sladkor. Gospodar pa je na praznično nedeljo, še preden je sedel k praznično pogrnjeni mizi, žegnano sol nesel živini.
»Zanimalo me je, kako to, da so v naših krajih na cvetno nedeljo v cerkev nesli oljko,« pravi Mateja Kakež, kustosinja ilirsko-bistriške enote Pokrajinskega muzeja Koper, ki je v sodelovanju s številnimi šolami in društvi pripravil razstavo. »Ugotovila sem, da so jo sem nosile ženske iz Kastavščine – področja med Reko in Učko, v zameno za jajca.«
