“Gledališče je kot droga”

Študenti negledaliških smeri o svojih predstavah, ki so jih na oder postavili v okviru tretjega festivala Glej, ŠtudenTeater

Gosti oddaje Gymnasium: Špela, Tim, Gabriela, Kaja, Zala, uroš, Doris, Domen.
foto: Radio Prvi

Glej, ŠtudenTeater je projekt Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Gledališča Glej, letos je potekal tretjič, študentom ne-akademijskih smeri pa ponuja priložnost za gledališki izraz in avtorske stvaritve. Matjaž Šmalc, samostojni strokovni svetovalec JSKD za gledališko in likovno dejavnost, namreč pravi, da do pred treh let, ko so prvič priredili festival, študenti niso imeli priložnosti igrati, režirati in ustvarjati lastnih predstav. Za razliko od kar nekaj srednjih šol, ki gojijo gledališko dejavnost in dijakom pomagajo na vseh področjih gledališke produkcije, študenti različnih fakultet nimajo ne prostora, ne znanja, ne sredstev, da bi “se šli gledališče”. Festival Glej, ŠtudenTeater je zapolnil to vrzel.

Gabriela: “Gledališče me je zanimalo že v srednješolskih letih, nikoli pa se nisem odločila, da bi tudi sama posegla v ta prostor, ki mi je bil vedno nekako svet in s tega vidika nekoliko distanciran. Ampak vedno me je zanimala režijska vloga in sem bila zelo vesela, ko sem imela možnost to poskusiti preko projekta ŠtudenTeatera. V režijskih vodah se mogoče počutim malo bolj varno, manj izpostavljeno, odgovornost pa je večja. Zanimivo je, ko začnemo ustvarjalen proces in se zaveš, da si ti zdaj šef in moraš biti vedno en korak pred igralci in vsemi, ker narekuješ tudi tempo vaj in vsebino samih vaj. Je naporno delo.”

V treh letih, od kar prirejajo festival, je nastalo 18 predstav, letos 8. Gre za zelo različne žanre in vsebine, v oddaji Gymnasium smo govorili o predstavah: Predstava, Mrtvi hočejo in Svet bo bolje. Mladi, večina se je že v srednješolskih časih ukvarjala z gledališčem ali šolsko improligo, so jih ustvarili sami – rodile so se iz njihovih idej, improvizacije, najtežje pa je bilo iz vsega sestaviti celoto, povezati vse dele in elemente. Da jim je to dobro uspelo, je govoril bučen aplavz na premieri. Tim pravi, da vse delaš prav za aplavz publike. Domnu pa je izkušnja dala to, “da hočeš še več tega”, gledališče te zasvoji:

“To je pomoje res droga, ker ko si enkrat na odru pred publiko, si želiš še več tega. Ne vem, zakaj. Nekaj daš ti publiki, publika ti da nekaj nazaj – in to je nor občutek.” 

Doris se sicer tega ne spomni: “Adrenalin, toliko hormonov sreče v res visoki intenziteti, da spomin kar malo izgine. Ampak bilo je fantastično v vsakem primeru.”

O čem so govorile njihove predstave, kako so potekale vaje, kakšni prijatelji so postali, so z nami delili: Kaja Savodnik (Mrtvi hočejo), Zala Mojca Jerman Kuželički (Predstava), Doris Barat (Predstava), Gabriela Lozančič (Svet bo bolje), Domen Blatnik (Svet bo bolje), Tim Lončar (Svet bo bolje) in Uroš Kaurin, ki je bil eden izmed mentorjev, sicer pa član igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča.

Predstava Mrtvi hočejo

foto: Žiga Hren

Iz predstave Predstava

foto: Maruša Bukovec