Nov člen v verigi vrhunskih literarnih del o gulagu

Kazensko taborišče, izgubljeno sredi sibirske divjine, je v zadnjem stoletju in pol postalo eno ključnih prizorišč, na katerih se odvija velika ruska književnost. Temo zaporniškega življenja in smrti so obdelali takšni velikani, kot so Dostojevski – ta je v Zapiskih iz mrtvega doma seveda popisoval še caristično katorgo – pa Solženicin in Šalamov, ki sta nam z Enim dnevom v življenju Ivana Denisoviča ter Kolimskimi zgodbami zapustila srhljivi, eksistencialno zavezujoči pričevanji o stalinističnem gulagu. Za vsa ta dela je značilno, da so jih pisatelji ustvarili, izhajajoč neposredno iz osebne izkušnje. No, prav pred kratkim pa je pri Cankarjevi založbi izšel prevod romana Samostan, za katerega se zdi, da ga lahko brez zadrege postavimo ob bok omenjenim mojstrovinam – pa čeprav njegov avtor, razvpiti sodobni pisatelj Zahar Prilepin, nikoli ni sedel v kaki izmed nečloveških sibirskih ječ. Kako je to Prilepinu pravzaprav uspelo, v tokratnem Sobotnem branju preverjamo v pogovoru s prevajalcem Samostana, Borutom Kraševcem.

Goran Dekleva