V strašnih prizorih gobavosti se zrcali simbolika zahodne družbe

Nočni pogovor s Tomom Križnarjem in Bojano Pivk Križnar

Jim bomo res obrnili hrbet?
foto: tomokriznar.com

Decembra je umrl guverner Nubskih gora Simon Kalo. Na povabilo staroselske humanitarne organizacije sta ga na 200-kilometrski zadnji poti pospremila tudi Tomo Križnar in Bojana Pivk Križnar. Območju, na katerem od leta 2011 divja nova vojna, ob lakoti in zastrupljanju pitne vode, zdaj grozi še gobavost. V obkoljeno enklavo na koncu sveta se uspe prebiti le redkim, urbana zahodna civilizacija pa zavestno dopušča iztrebljanje korenin človečnosti.

»Ko sva 15 dni hodila po Nubskih gorah, sva v skoraj vsaki drugi koči naletela na vsaj enega družinskega člana, okuženega z gobavostjo. Ljudje gnijejo pri živih telesih. Hodiš in razmišljaš. In naposled sva ugotovila, da se v teh strašnih prizorih gobavcev zrcali simbolika naše zahodne družbe. Tudi mi smo gobavi, ker mižimo in ne pomagamo tem ljudem. Naša civilizacijska dolžnost je, da znanje, ki ga imamo, prenesemo tja in tem ljudem pomagamo. Ena stvar je gobavast, druga je lakota in tretja je pitna voda.«

Ob pomoči prostovoljnih prispevkov so prek društva Hope kupili vrtalno napravo v vrednosti 175.000 evrov. Težava je, ker sudanska vojska ne dovoli transporta naprave do Nubskih gora. Računajo na pomoč slovenske in evropske diplomacije.

»Vrtalko se že tri leta trudimo spraviti v Darfur. Ministrstvo za zunanje zadeve prav tako že tri leta prosimo za pomoč, saj v bistvu opravljamo njihovo delo: evropske človekove pravice in občutek za demokracijo skušamo predstaviti v najboljši luči. Saj veste, da po svetu nihče več ne verjame belemu človeku. Zaradi vojn, ki so namenjene ropanju naravnih bogastev in se jim je pridružila tudi Slovenija. Zaupanje pa si je mogoče povrniti, vendar je treba delati dobro in biti pošten.«

»Samo še staroselci nas lahko rešijo!« je lani jeseni zapisal Noam Chomsky.

»Staroselci so ekološki, zavedajo se, da z iztrebljanjem narave umrejo tudi sami … in so socialni. Vedo, da je v slogi moč. V solidarnosti je preživetje, ne v sebičnem individualizmu.«

Rokoborbe so najpomembnejša institucija v tradiciji ljudstev v Nubskih gorah. Na rokoborbah se že vso znano zgodovino srečujejo pripadniki več kot devetindevetdeset ljudstev, naseljenih po več kot devetindevetdesetih gorah kot na nekakšnih olimpijskih igrah. Na teh skrbno nadzorovanih in spremljanih ruvanjih se pred običajno večtisočglavo množico jasno pokaže, kateri mladec je najbolj krepak, zdrav, spreten, pogumen. Fantje se urijo za to priložnost, da se izkažejo pred dekleti že od malega in vse dokler njihova mišičasta atletska telesa dejansko niso videti povsem podobna telesom iz kamna izklesanih bogov z grškega Olimpa. Na takih predstavitvah moškega principa namreč dekleta izbirajo svoje ljubimce, može in očete svojih otrok. Sodelovanje na rokoborbah je torej iskanje poti v raj. Zemeljski raj. Raj tukaj na Zemlji. Edini raj, ki ni izmišljen. Kajti po čaščenju moškega principa pride na vrsto čaščenje ženske polovice vesolja. Zaradi takega čaščenja Življenja se Nube še danes ne vdajo civilizaciji smrti, ki sicer zmaguje vsepovsod drugje.