Pisanje z roko ali tipkanje

Zakaj je dobro, da se otroci naučijo pisati z roko?

foto: Sam O'Connor

Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, približno pet ali šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka?

Slabša finomotorika

V Združenih državah Amerike starši, pediatri in učitelji ugotavljajo, da otroci ne znajo držati pisala, ne obvladajo torej palčnega ali pincetnega prijema, prav tako nimajo moči za pisanje. Raziskave v nekaterih evropskih državah kažejo na to, da ima kar 50 odstotkov otrok, starih šest let, slabše razvito finomotoriko, ki je pomembna pri oblikovanju možganske skorje, slovenski učitelji pa ugotavljajo, da se znanje pisanja na roko lahko hitro izgubi. Že pri šestošolcih zaznavajo, da ne znajo več pisati pisanih črk, nad čimer je zaskrbljena Mojca Planinc, učiteljica 1. razreda na OŠ Franceta Bevka v Ljubljani.

“Tako uspavamo svoje možgane. Glede na vse učinke, ki jih poznamo, kaj pomeni, če nehamo pisati, kakšne povezave prekinjamo, torej povezave med možganskima sferama, bi se morali samo opomniti, kako pomembno je, da pišemo.” 

Kaj se dogaja v možganih, medtem ko pišemo?

Najprej se mora človek naučiti, kako črke sploh prepoznati. Za to moramo naše možgane spremeniti, pravi izredna profesorica za področje razvojne psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti Simona Tancig, ki je tudi članica posebne evropske skupine za nevroznanost in edukacijo pri Evropski zvezi za raziskovanje učenja in poučevanja ter članica mednarodnega združenja Možgani, um in edukacija. Predel za prepoznavanje obrazov in oblik v levi možganski hemisferi “spremenimo” za prepoznavanje črk, podrobnosti, medtem ko postane isti predel v desni hemisferi še bolj pozoren na obraze in oblike. Za učenje pisanja potrebujemo oboje. Ko otrok sam poskuša napisati črko, za katero je značilen točno določen poteg črt, na začetku proizvede številne zelo različne variacije te črke. Enkrat je T velik, drugič majhen, enkrat bolj postrani, drugič je videti kot x. Otrok pa se hitro nauči razlikovati podrobnosti – tiste, ki so pomembne in ki določajo črko, in tiste, ki niso. Osvoji kategorijo črke, jo razume, zato jo pozneje prepozna, ne glede na to, ali je napisana, natipkana, ne glede na velikost ali obliko pisave. Samo pisanje je torej zelo pomembno tudi za branje.

“Pri branju se aktivira tudi predel v možganih, ki je delujoč pri pisanju – Exnerjevo področje.” 

Zato, poudarja Tancigova, raziskave v zadnjem obdobju sposobnost pisanja in branja povezujejo, prav tako pa pisanje z roko spodbuja tudi razvoj otrokovih drugih področij. Torej ne le bralne pismenosti, razumevanja, temveč tudi spomina in učenja – lažje se učimo, če so naši miselni procesi povezani s senzoričnimi in motoričnimi izzivi (teorija utelešene kognicije). Raziskave so pokazale tudi, da študenti, ki pišejo z roko, bolje nadzorujejo svoj miselni proces, imajo boljše razumevanje gradiva kot tisti, ki na predavanjih tipkajo. Pri zapomnjenju faktov sicer ni bilo razlik med skupinama študentov, pravi Tancigova, vseeno pa so na nekaterih fakultetah študenti samoiniciativno prenosnike zamenjali za zvezke. Zakaj bolj razumemo snov, če jo zapisujemo, ne pa tipkamo? Dr. Simona Tancig:

“Ugotovili so, da smo, če tipkamo, navajeni delati verbatim zapiske – torej dobesedno. Pri tem miselno nismo tako aktivni, kot če moramo selekcionirati, analizirati, kaj bomo napisali, kako bomo napisali.”