Za eholokacijo pri netopirjih ali delfinih ste najbrž že slišali, v tokratnem potepu med nevroni pa bomo raziskovali, koliko je že znanega o tej zmožnosti navigacije in zaznavanja prostorov s pomočjo poslušanja odmevov pri ljudeh? Gre za veščino, ki je zelo uporabna pri slepih osebah, saj si lahko na primer s klikajočimi zvoki iz ust ustvarijo sliko o prostoru. Mojca Delač je poklicala tri raziskovalce eholokacije iz Nemčije, Švedske in Velike Britanije. Veliko radovednosti in dobra mera zvokov, ki jih naši možgani torej lahko interpretirajo v sliko okolja, tudi če ga ne vidimo.
Raziskujemo eholokacijo, sposobnost, da se ob pomoči odmevov klikov, ki jih proizvajamo, orientiramo v prostoru, čeprav ne vidimo
Za eholokacijo pri netopirjih ali delfinih ste najbrž že slišali, v današnjem potepu med nevroni pa smo raziskovali, koliko je že znanega o tej zmožnosti navigacije in zaznavanja prostorov ob pomoči poslušanja odmevov pri ljudeh.
Prof. dr. Lore Thaler (Durham University) nam je pojasnila, kaj se pri eholokaciji dogaja v naših možganih:
Ko ljudje poslušamo zvoke, se seveda aktivirajo naša avditorna področja v možganih. Ko smo še podrobneje raziskovali, kaj se dogaja, ko poslušamo odmeve, pa smo ugotovili, da se je povečala aktivnost v delih možganov, ki so povezani s procesiranjem vidnih informacij. To je veljalo za tiste ljudi, ki so imeli izkušnje z eholokacijo.
Naši možgani imajo čudovito sposobnost nevroplastičnosti, to pomeni, da znajo poiskati nove poti, če se na siceršnjih pojavijo kakšne zapreke. Tako je tudi pri ljudeh, ki ne vidijo.
Vidimo in slišimo z možgani. Informacije tja prihajajo skozi naše oči ali ušesa. Če vidimo, te informacije dobimo prek oči, pri slepih pa pridejo z odmevi prek ušes, še vedno pa jih bodo procesirali možgani. Eholokacija nam da veliko informacij o prostoru. Naša vizualna skorja v možganih pa je najbolj specializirana prav za te informacije, zato je naša hipoteza, da to vpliva na aktivnost v vidnih predelih možganov, čeprav informacijo dobijo prek zvoka, ne prek svetlobe.
Prof. dr. Bo Schenkman (KTH Royal Institute of Technology, Stockholm) se skupaj s svojimi sodelavci ukvarja predvsem s tako imenovanimi psihofizičnimi raziskavami eholokacije pri ljudeh:
V enem od naših eksperimentov smo imeli posnete zvoke iz narave. Potem pa smo pri teh zvokih modificirali ali odstranili bodisi višino ali pa glasnost. Ugotavljali in primerjali smo, kako so to zaznavali ljudje, ki vidijo, in kako slepi sodelujoči. Ugotovili smo, da je informacija o višini nekega tona bolj pomembna kot glasnost. Najbolje pa je seveda, če imamo informacije o obojem. Pri tem so slepi posamezniki učinkovitejši.
Kot je poudaril, se pri tem ukvarjajo z detekcijo samo, seveda pa obstaja več raziskav, v katerih se na primer posvečajo temu, kako natančno znajo ljudje ob pomoči eholokacije določiti in zaznati predmete okoli sebe in njihovo odmaknjenost. Dr. Virginia Flanagin (Nemški Center za vrtoglavico in težave z ravnotežjem, München)
Ljudje so se sprehajali skozi različno velike sobe in pri tem z usti proizvajali klike. Lahko so ugotovili, ali je soba velika ali majhna. Če je bila ena soba velika recimo 10 kvadratnih metrov, so lahko ugotovili, ali je naslednja še dodatni meter večja ali ne. To je kar dobro, kajne?
