Z olimpijko Mileno Kordež o smučarskem teku v 70. letih in danes, dopingu, odnosih med trenerji in športniki, rekreativnem teku in vzgoji mlajših tekačev.
Z olimpijko Mileno Kordež o smučarskem teku v 70. letih in danes, dopingu, odnosih med trenerji in športniki, rekreativnem teku in vzgoji mlajših tekačev
Milena Kordež je smučarskemu teku predana od mladih nog. Prvič si je tekaške smuči nadela v osnovni šoli v Lipnici pri Kropi, kjer jo je za to navdušil učitelj Jaka Reš. Ker je vsak dan hodila peš z Jamnika v Lipnico in nazaj, njena telesna pripravljenost ni bila pod vprašajem. Trenirala je v tekaško-smučarskem klubu Kranj, kjer je zdaj trenerka mlajše generacije tekačev. Na olimpijskih igrah je nastopila enkrat. V Innsbrucku je leta 1976 tekla v klasični tehniki na 5 in 10 kilometrov ter zasedla 37. in 39. mesto.
Imela sem dva para smuči, danes jih imajo tekmovalci 140 parov.
V svoji športni karieri ni uporabljala prepovedanih sredstev, da bi izboljšala svoje rezultate. Zdravnika niso imeli na voljo niti takrat, ko so imeli gripo.
Mi smo generacija marmelade in masla!
Tudi poklicno se je zavezala športu, čeprav je razmišljala o študiju glasbe in knjižničarstva. Po pedagoški gimnaziji se je vpisala na Visoko šolo za telesno kulturo. Zaposlila pa na gimnaziji v Škofji Loki, ki je bila znana kot športna gimnazija. Več let je bila članica demonstratorske vrste Združenja učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije, kjer se je zavzemala za popularizacijo smučarskega teka med vsemi generacijami, saj tek na smučeh v klasični in drsalni tehniki velja za zelo zdravo obliko zimske rekreacije.
Pri smučarskem teku naenkrat dela 275 mišic.
