Duhovna misel

Načelo sintropije (95 tez za osvoboditev človeka)

duhovna-misel
foto: Duhovna misel

V času hitre industrializacije sredi 19. st., ko se je poglobila želja privilegiranih po dobičku na račun izkoriščanih, je Charles Darwin izpostavil teorijo o naravnem izboru, po kateri ja pač naravno, da močnejši in spretnejši šibkejše nadvladajo, izkoristijo ali celo izpodrinejo; prav takrat je Karel Marx izpostavil razredni boj, v katerem je dobilo revolucionarno nasilje legitimnost. V istem času so poskušali utemeljiti kot splošni temeljni zakon teorijo entropije – postopno degradacijo sistema proti kaosu (utemeljili so jo lahko le na delovanju parnih strojev, od tam pa jo je duh časa neutemeljeno razsejal kot splošno zakonitost) in že pred tem je škotski filozof in ekonomist David Hume postavil na piedestal kot najvišjo vrednoto pohlep. Če je nekdaj krščanstvo uvrstilo pohlep (poleg napuha, pohote, jeze, požrešnosti, zavisti in lenobe) med sedem poglavitnih smrtnih grehov (smrtnih tudi zato, ker smrtno poškodujejo medsebojne odnose v potrebni medsebojni pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti), je čas, ki je omogočil razcvet krivičnih konceptov, postavil vrednote na glavo. Pohlep izbrancev je zakraljeval in izsmejal tako imenovane glavne kreposti: zdravo razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost.

Da lahko takšna usmeritev le začasno zmaguje, dokazuje sedaj  tudi vse bolj potrjen zakon sintropije, ki odkriva novo znanstveno in družbeno paradigmo. Presežen je zakon entropije, po katerem navidezno kaotična usmeritev stvarstva  podpira družbeno kaotičnost – npr. neodgovorno, nespoštljivo, nepravično izkoriščanje. Sintropija dokazuje sposobnost narave, da se spontano samoorganizira k vse višji stopnji notranje urejenosti. Iz tega sledi, da so družbene zablode (npr. ekonomizem/hrematizem) same po sebi slepe ulice – kratkotrajne izkrivljenosti ‒ same po sebi so neizbežno obsojene na propad po notranji zaznamovanosti s stvariteljsko duhovno usmerjenostjo, ki ni kaotična, pač pa je v znamenju sintropije/harmonije.

»K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« je iz izkustvenega spoznanja zapisal sv. Avguštin. Naša duhovna razsežnost nas sama po sebi priteguje k višji stopnji notranje (med)osebne urejenosti. Če se ji ne prepustimo, doživljamo notranjo tesnobnost, celo razklanost. »Tako pozno sem te vzljubil, ti Lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil,« je še zapisal sv. Avguštin. »Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.«

Čas je, da se povrnemo k sebi.