Med hladno vojno zgrajeni Bunker Škrilj pri Kočevski Reki bi prenesel 25 kiloton močno atomsko eksplozijo.
Zgodovinski in inženirski relikt takratnega časa in domačega znanja
Leta 1948 je prišlo do spora med Titom in Stalinom, zato so leto pozneje ukazali vsem republiškim vodstvom, naj zgradijo podzemne objekte, kamor bi se lahko zatekli v primeru jedrskega napada.
Bunker Škrilj je bil zgrajen za telekomunikacije in je od bunkerja v Gotenici, ki je večji in kamor bi se skrilo politično vodstvo, oddaljen 17 kilometrov in pod zemljo povezan s telekomunikacijskim kablom.
»Govori se, da je bil potegnjen kabel tudi do Krima pa na Trdinov vrh, ampak vse to so posamična pričevanja, kakšne dokumentacije, ki bi nam o tem govorila, pa nimamo«,
pove Mihael Petrovič, velik poznavalec zgodovine Kočevskega in nadaljuje:
»Bunker je moral biti zgrajen na drugem mestu, ker bi ga bilo možno izslediti, zato so ga prostorsko ločili«.
Bunker za politično vodstvo v Gotenici je omogočal bivanje približno 100 ljudem za obdobje treh mesecev, Škrilj pa od 25-30 ljudem, ki bi ki bi pod zemljo lahko prav tako bivali do tri mesece. Z današnjega vidika gre za zastarel objekt, ki pa nam veliko pove o tehničnem stanju in možnostih v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Zato gre ne samo za zgodovinski, temveč tudi tehnični spomenik, poudari Petrovič in doda naslednje zabavno dejstvo:
»Štedilnika imata garancijo, oba sta bila narejena v Mariboru leta 1965, ko sem pa zadnjič eni skupini kazal to garancijo, mi je en Mariborčan povedal, da žal ne moremo nič popraviti, če se kaj pokvari, tudi če imamo še takšno garancijo, saj je »fabrika«, kakor pravijo v Mariboru, že zdavnaj izginila«.
Več desetletij se za bunker ni vedelo, je pa zaprto območje burilo domišljijo tam živečih ljudi:
»Teh mitov je bilo veliko, najpogostejši pa, da boš, ko boš prestopil rampe, izginil. Govorilo se je tudi, da so nad Gotenico avtomati, ki sestrelijo vsakega ptiča, ki preleti to območje in podobne.«
Tudi v tujini se je veliko šušljalo o tem, kaj bi se v zaprtem območju kočevskih gozdov lahko skrivalo.
»Pred dvema letoma sem naletel na članek, da so Avstrijci celo svoj čas poročali, da so globoko pod zemljo nahajališča urana, ampak to so bila ugibanja.«
Nekoč skrbno varovana skrivnost, danes priložnost za kočevski turizem
Kot je povedala direktorica Javnega zavoda za turizem in kulturo Kočevje, Vesna Malnar Memedovič, je bilo odprtje bunkerja zelo velik, a hkrati tudi kreativni izziv, saj so se zavedali, da tovrstnih aktivnosti na področju turizma v Sloveniji še ni, da bodo prvi, in so želeli to tudi izkoristiti.
“Želja, da ta objekt postane turistična znamenitost, je prišla s strani župana Občine Kočevje. Po enem zelo sproščenem pogovoru z vojsko ali bi ta objekt želeli dati v uporabo javnemu zavodu, je bil odgovor presenetljiv: »Da!« Potem, ko smo to uporabo dobili, smo se začeli ukvarjati z vsemi težavami in problemi, ki lahko na podlagi tega nastanejo. Ko pa smo zgodbo sestavili, ko smo z vojsko določili vse protokole v zvezi z obiskom, so se nam odprla široka vrata možnosti turističnega razvoja«.
Celotno območje, kjer stoji bunker, in dostop do njega, sta na strogo varovanem vojaškem področju, zato, je še dodala Vesna Malnar Memedovič, morajo zagotoviti, da imajo nadzor nad tem, kam pripeljejo goste, kako jih pripeljejo in tudi pospremijo do vhoda v bunker.
