Abeceda je naslov avstrijskega dokumentarnega filma, ki je postal odmeven po prikazu krute tekmovalnosti, ki vlada v šolah. V njih poteka neizprosen boj učencev za ocene in najrazličnejša priznanja. Tako izgubljajo svojo otroško in mladostno sproščeno ustvarjalno obdobje in osebno izvirnost, ker ni za interes kapitala. »Osemindevetdeset odstotkov otrok se rodi zelo nadarjenih. Po šolanju je takih le še dva odstotka,« sporoča dokumentarec. To dejstvo je kazalnik »nemega krika« številnih ne le v osebni odličnosti spregledanih otrok, pač pa po »strokovnih« prijemih sedanjega izobraževalnega sistema tudi zadušenih osebnosti. Večina pač nima daru za skladiščenje oz. ponavljanje ogromne količine podatkov in to na vseh področjih usposabljanja. Osebno izvirno(st) je nemogoče ukalupiti v splošnost. Res je, nekateri ljudje imajo izjemno sposobnost pomnjenja, toda odlična je lahko tudi drugačna inteligentnost – npr. v intuitivnosti ali morda v tehnični spretnosti; drugi so odlični v čustveni ali duhovni inteligenci; so osebe z izjemno estetsko, likovno, oblikovno inteligenco; nekateri so izjemno obdarjeni za odnos z zemljo, rastlinami, živalmi … , skratka, inteligenc je cel kup in če nam ekonomizem/hrematizem ni popolnoma ukalupil pameti v svoje koncepte, bi bilo vredno in pomembno, da vsakega odkrijemo in potrdimo na njegovem osebnostnem področju odličnosti.
Ni bolj ali manj inteligentnih, vsak je najboljši na svojem področju. – »Zlati« niso le tisti, ki uspejo odlično opraviti maturo po sedanjih izobraževalnih konceptih. Vsi starši želijo slišati, da imajo zlatega otroka, in vsak otrok želi biti prepoznan in ovrednoten kot »zlati«, dragocen v izvirni neponovljivosti svoje osebnosti. Kot na enak način ne vzgajamo vseh vrst drevja, prav tako ne moremo k vsem ljudem pristopati in jih oblikovati po enakih merilih. Če je pedagogika res pedagoška, potem je njena naloga ovrednotiti vsakogar v izvorni posebnosti njegove osebnosti in poklicanosti ter mu pomagati k razvoju in razcvetu. To najprej pomeni: prepoznati posameznika v njegovi nadarjenosti, ga v njej potrditi ter spodbuditi k razvoju za dopolnjujoče družbeno sožitje. Prav tako je treba prepoznati posameznikova šibka področja, v katerih ga bo treba tudi sprejeti in spremljati tako, da se v njem ne bodo razbohotile škodljive frustracije, pač pa bo postal prav zaradi celostne sprejetosti do drugih simpatičen in v samozavesti radostno dopolnjujoč.
Abeceda je naslov avstrijskega dokumentarnega filma, ki je postal odmeven po prikazu krute tekmovalnosti, ki vlada v šolah. V njih poteka neizprosen boj učencev za ocene in najrazličnejša priznanja. Tako izgubljajo svojo otroško in mladostno sproščeno ustvarjalno obdobje in osebno izvirnost, ker ni za interes kapitala. »Osemindevetdeset odstotkov otrok se rodi zelo nadarjenih. Po šolanju je takih le še dva odstotka,« sporoča dokumentarec. To dejstvo je kazalnik »nemega krika« številnih ne le v osebni odličnosti spregledanih otrok, pač pa po »strokovnih« prijemih sedanjega izobraževalnega sistema tudi zadušenih osebnosti. Večina pač nima daru za skladiščenje oz. ponavljanje ogromne količine podatkov in to na vseh področjih usposabljanja. Osebno izvirno(st) je nemogoče ukalupiti v splošnost. Res je, nekateri ljudje imajo izjemno sposobnost pomnjenja, toda odlična je lahko tudi drugačna inteligentnost – npr. v intuitivnosti ali morda v tehnični spretnosti; drugi so odlični v čustveni ali duhovni inteligenci; so osebe z izjemno estetsko, likovno, oblikovno inteligenco; nekateri so izjemno obdarjeni za odnos z zemljo, rastlinami, živalmi … , skratka, inteligenc je cel kup in če nam ekonomizem/hrematizem ni popolnoma ukalupil pameti v svoje koncepte, bi bilo vredno in pomembno, da vsakega odkrijemo in potrdimo na njegovem osebnostnem področju odličnosti.
Ni bolj ali manj inteligentnih, vsak je najboljši na svojem področju. – »Zlati« niso le tisti, ki uspejo odlično opraviti maturo po sedanjih izobraževalnih konceptih. Vsi starši želijo slišati, da imajo zlatega otroka, in vsak otrok želi biti prepoznan in ovrednoten kot »zlati«, dragocen v izvirni neponovljivosti svoje osebnosti. Kot na enak način ne vzgajamo vseh vrst drevja, prav tako ne moremo k vsem ljudem pristopati in jih oblikovati po enakih merilih. Če je pedagogika res pedagoška, potem je njena naloga ovrednotiti vsakogar v izvorni posebnosti njegove osebnosti in poklicanosti ter mu pomagati k razvoju in razcvetu. To najprej pomeni: prepoznati posameznika v njegovi nadarjenosti, ga v njej potrditi ter spodbuditi k razvoju za dopolnjujoče družbeno sožitje. Prav tako je treba prepoznati posameznikova šibka področja, v katerih ga bo treba tudi sprejeti in spremljati tako, da se v njem ne bodo razbohotile škodljive frustracije, pač pa bo postal prav zaradi celostne sprejetosti do drugih simpatičen in v samozavesti radostno dopolnjujoč.
