Prerokovo izročilo pravi: »Kdor spozna samega sebe, spozna svojega Gospodarja«. Prerok Mohamed je imel tudi navado moliti: »Bog, omogoči nam, da spoznamo reči, kakršne so v resnici«. V Koranu pa beremo: »Sedaj smo ti odgrnili tančico – in tvoj pogled je postal jasen«.

Ti in številni drugi podobni izreki predstavljajo izhodišče kontemplacije muslimanskih mistikov (sufijev), ki svojo pot (arab. »suluk«/«tariqa«) prvenstveno razumejo kot pot duhovnega vzpona k poslednji Resničnosti (arab. »al-Haqiqa/al-Haqq). Ta pot, sestavljena iz številnih duhovnih postajališč (arab. »maqamat«) in stanj (arab. »ahwal«), je predvsem pot spoznanja. Toda pri tem ne gre za kakršno koli spoznanje, temveč za bitnostno, izkustveno spoznanje presežnega nevidnega sveta (arab. »alam al-ghajb«), do katerega mistik prodira tako, da vedno znova odgrinja tako imenovane »tančice« (arab. »hidžab«), ki ga zakrivajo. Odgrinjanje (arab. »kašf«) teh, tako čutnih in fizičnih kot tudi nadčutnih in subtilnih, tančic je sestavni del mistične poti v Islamu.

Vendar pa je tu treba opozoriti na dvojno vlogo teh »tančic«. Kajti ravno v tem, ko tančice zastirajo Resničnost, za katero si mistiki v svojih duhovnih vzponih prizadevajo, nanjo hkrati vselej že tudi nakazujejo. Če so tančice po eni strani metafizične ovire, ki ločujejo človeka od Resničnosti, so po drugi strani znaki na duhovni poti. Skratka: Tančice so tančice Resničnosti. V tem smislu je potrebno razumeti velikega mojstra Ibn Arabija, ki pravi: »Če ne bi bilo tančic, ki zakrivajo božjo Skrivnost, ne bi bilo mogoče spoznati Božjega namena«. Priznavanje in prepoznavanje teh tančic je zato začetek sufijske gnoze (arab. »maarifa«).

V dinamiki neskončnega zastiranja in odstiranja se torej mistik nenehno približuje poslednji Resničnosti – tisti najgloblji skrivnosti, ki je navsezadnje Skrivnost (arab. »as-sirr«) njegove lastne biti. To dialektiko med človekom in Bogom morda še najlepše ponazori naslednje sveto izročilo (arab. »hadis qudsi«), v katerem Vsemogočni pravi: »Človek je moj misterij – Jaz pa njegov«. Le v tem smislu torej samospoznavanje vodi do spoznanja Pratemelja.

Prerokovo izročilo pravi: »Kdor spozna samega sebe, spozna svojega Gospodarja«. Prerok Mohamed je imel tudi navado moliti: »Bog, omogoči nam, da spoznamo reči, kakršne so v resnici«. V Koranu pa beremo: »Sedaj smo ti odgrnili tančico – in tvoj pogled je postal jasen«.

Ti in številni drugi podobni izreki predstavljajo izhodišče kontemplacije muslimanskih mistikov (sufijev), ki svojo pot (arab. »suluk«/«tariqa«) prvenstveno razumejo kot pot duhovnega vzpona k poslednji Resničnosti (arab. »al-Haqiqa/al-Haqq). Ta pot, sestavljena iz številnih duhovnih postajališč (arab. »maqamat«) in stanj (arab. »ahwal«), je predvsem pot spoznanja. Toda pri tem ne gre za kakršno koli spoznanje, temveč za bitnostno, izkustveno spoznanje presežnega nevidnega sveta (arab. »alam al-ghajb«), do katerega mistik prodira tako, da vedno znova odgrinja tako imenovane »tančice« (arab. »hidžab«), ki ga zakrivajo. Odgrinjanje (arab. »kašf«) teh, tako čutnih in fizičnih kot tudi nadčutnih in subtilnih, tančic je sestavni del mistične poti v Islamu.

Vendar pa je tu treba opozoriti na dvojno vlogo teh »tančic«. Kajti ravno v tem, ko tančice zastirajo Resničnost, za katero si mistiki v svojih duhovnih vzponih prizadevajo, nanjo hkrati vselej že tudi nakazujejo. Če so tančice po eni strani metafizične ovire, ki ločujejo človeka od Resničnosti, so po drugi strani znaki na duhovni poti. Skratka: Tančice so tančice Resničnosti. V tem smislu je potrebno razumeti velikega mojstra Ibn Arabija, ki pravi: »Če ne bi bilo tančic, ki zakrivajo božjo Skrivnost, ne bi bilo mogoče spoznati Božjega namena«. Priznavanje in prepoznavanje teh tančic je zato začetek sufijske gnoze (arab. »maarifa«).

V dinamiki neskončnega zastiranja in odstiranja se torej mistik nenehno približuje poslednji Resničnosti – tisti najgloblji skrivnosti, ki je navsezadnje Skrivnost (arab. »as-sirr«) njegove lastne biti. To dialektiko med človekom in Bogom morda še najlepše ponazori naslednje sveto izročilo (arab. »hadis qudsi«), v katerem Vsemogočni pravi: »Človek je moj misterij – Jaz pa njegov«. Le v tem smislu torej samospoznavanje vodi do spoznanja Pratemelja.

Raid Al-Daghistani