Slovenija je prava Kolumbija čilija v Evropi. Imamo pa tudi pravi čilijev kartel.
Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.
Kdor prejšnjo soboto ni vedel, da gre za srečanje ljubiteljev čilijev na stari tržnici v Šiški, je verjetno najprej pomislil na trgovanje z neko drugo eksotično rastlino, ki izvira iz Indije. Cel kup ljudi z majhnimi polivinilastimi vrečkami z majhnimi nalepkami na njih. V njih posušena semena, na mizah cele zbirke različnih plodov. Vsi so nekaj ovohavali, nekateri tudi poizkušali. Na 100 metrov je bilo očitno, da gre za ljudi, ki vedo, kaj iščejo. In kaj ponujajo. Laik bi verjetno ob imenih habanero, devil’s tongue (hudičev jezik), jolokia in podobno zgolj skomignil z rameni. Pravi ljubitelj oziroma čilihed (chili-head) pa ob tem vztrepeta.
Najbolj goreči ljubitelji pekočih malih zlodejev torej sami sebi pravijo čilihedi. Izraz prihaja iz ZDA, kjer je ljubiteljsko gojenje malih pikantnih paprik razvito že dlje časa. Matic Vizjak, eden izmed tistih, ki se z njimi ukvarjajo tudi poklicno ter Adam Šerc, pravi Pablo Escobar čiliscene pri nas, jih opisujeta kot ljudi, ki skoraj vsak obrok začinijo s čilijem na tisoč in en način, ga gojijo, menjajo, dajejo in sprejemajo nasvete in se povezujejo v skupine, kjer lahko svojo dejavnost še oplemenitijo.
In koliko sadik in rastlin ima pravi čilihed? Glede na slišano, je 20 vrst čilija za začetek več kot dovolj. A prav nihče ne ostane pri tej številki, povedo, ker te zadeva začne zanimati in potem omejitev ni več. Čilihedi in vsi tisti, ki jih pekoča kulinarika zanima, se združujejo predvsem v skupino na družbenem omrežju facebook, ki nosi ime Čudoviti svet čilija. No, v bistvu gre bolj za skupnost kot pa za skupino, doda Adam Šerc. Nekaj tisočim članom skupine na družbenem omrežju poveljuje administratorka Tina Lisac. Ki tudi sama ne prihaja na tradicionalno izmenjavo semen samo zaradi čilija. Pomembnejša se ji zdi družabna komponenta, prijateljstvo in povezanost med člani skupine.
Najmlajši čilihed na izmenjavi semen je bil Primož Zavec, ki šteje šele 15. Pa ni začetnik. Z gojenjem čilija se ukvarja že tri leta in je pravi mojster svojega konjička. Ta mu na dan v času sezone vzame okoli dve uri časa.
Matic Vizjak je tudi sicer kuhar in ni mu težko verjeti, ko gre za vprašanje vseh legend, ki so se spletle okoli pekoče zelenjave in njenega uživanja. Čiliji, ki so bolj pekoči od enega milijona (!) skovilov so po njegovem mnenju za kulinariko bolj kot ne neuporabni. Za povprečnega ljubitelja je že ta številka dovolj, najbolj prekaljeni čilihedi pa posegajo do pravih malih orožij, ki štejejo do skoraj treh milijonov skovilov. Da bi to izmerili, pa bi potrebovali resne znanstvene meritve, doda Matic.
Botanika, kulinarika, dobrodelnost in družabna komponenta, ki sproščajo hormon sreče. Lahko bi skoraj rekli, da gre za idealno kombinacijo. Malo pa tudi za modo. Adam Šerc smeje doda, da je skupina Čudoviti svet čilija pravi kartel, ko gre za to začimbo. In Slovenija prava mala Kolumbija sredi Evrope. Imamo več kot 30 uradnih izdelovalcev čilijevih omak pri dveh milijonih prebivalcev. Italija jih ima 5 pri skoraj 70 milijonih.
Po novem imamo tudi vina s čilijem. Vendar, pove Matic, tega je treba, kot vse dobre stvari, uživati previdno. Ima namreč stranske učinke, ki znajo biti nepredvidljivi. Čili namreč velja za enega izmed najboljših naravnih afrodiziakov.
