Nenadomestljivo vlogo v celostnem razvoju (oblikovanju/izobraževanju) človeštva imajo tako imenovani »sveti ljudje«. To so osebe s posebnimi potrebami, katerih poslanstvo je srčenje človeške družbe, zato je njihova vključenost v vse pore družbenega dogajanja nujno potrebna. Žal jih ekonomizem/hrematizem v njihovem poslanstvu podcenjuje in zato zavestno odstranjuje iz družbeno aktivnega življenja. V sitemu, v katerem je človek vreden predvsem kot vir pridobitništva, so »sveti ljudje« nekoristno odvečni in celo (kot buditelji srčnosti) moteči s svojo prisotnostjo.
Naš čas potrebuje kapital, ki se ne šteje le v novcih; naš čas potrebuje kapital človečnosti, ki ga krepi tudi prisotnost »svetih ljudi«. Njihovo odrivanje na obrobje življenja – izključevanje je dehumanizacija družbe. Tudi zato ker v hrematističnem konceptu vrednost »svetih ljudi« ni ovrednotena, njihovim najbližjim niso dane možnosti – potrebna podpora, da bi bili lažje aktivno vključeni v bivanjsko okolje.
Nikoli ne bom pozabil najlepšega, najsrčnejšega objema, ki sem mu smel biti priča v svojem življenju. To ni bil objem dveh zaljubljencev, to je bil objem mamice in njenega trinajst let starega sina, ki mu je stroka določila razumsko inteligenco dveletnega otroka. Ko sem vstopil v njihovo družino, so ga pravkar pripeljali iz posebnega zavoda v Dornavi. In sem videl, kako so dečka, tudi telesno zelo krhkega – slepega z nemočni udi …, položili mamici v naročje. V hipu jo je zaznal in se tako zelo odrešeno nasmehnil. Potem je s krhkimi ročicami mamico objel in se kot blažen utopil v njeno sočutje. Bil je doma! Od takrat dalje razmišljam o tem otroku, ki je genij sočutne ‒ in ne samo sočutne zaznavnosti. Nobena ‘pametna’ stroka nima pravice meriti inteligence le po racionalnosti in v imenu »pametnosti« nespametno odstranjevati »svete ljudi« iz družbene srenje. Če nas že ocenjuje, potem mora biti v spoštljivosti globoko sklonjena k posamezniku in ga ovrednotiti v njegovi posebni izvirnosti s katero bogati družbo.
Nobena stopnja izobrazbe ne more nadomestiti srčnosti, ki jo lahko prav »sveti ljudje« vnašajo v čas in prostor bivanja. Ob enem pa so kazalnik, da se človekova vrednost ne meri le po tako imenovani ekonomski (dejansko hrematistični) učinkovitosti; človek je vrednost sam po sebi in »sveti ljudje« so dodana vrednost družbe in zato za vsako skupnost nenadomestljivi. Njihova »čudnost« je prebujevalna za čudovito srčnost in čudežnost horizontov človečnosti, ki bi jih brez njihove prisotnosti ne uvideli, doživeli in se vanje vživeli.
Nenadomestljivo vlogo v celostnem razvoju (oblikovanju/izobraževanju) človeštva imajo tako imenovani »sveti ljudje«. To so osebe s posebnimi potrebami, katerih poslanstvo je srčenje človeške družbe, zato je njihova vključenost v vse pore družbenega dogajanja nujno potrebna. Žal jih ekonomizem/hrematizem v njihovem poslanstvu podcenjuje in zato zavestno odstranjuje iz družbeno aktivnega življenja. V sitemu, v katerem je človek vreden predvsem kot vir pridobitništva, so »sveti ljudje« nekoristno odvečni in celo (kot buditelji srčnosti) moteči s svojo prisotnostjo.
Naš čas potrebuje kapital, ki se ne šteje le v novcih; naš čas potrebuje kapital človečnosti, ki ga krepi tudi prisotnost »svetih ljudi«. Njihovo odrivanje na obrobje življenja – izključevanje je dehumanizacija družbe. Tudi zato ker v hrematističnem konceptu vrednost »svetih ljudi« ni ovrednotena, njihovim najbližjim niso dane možnosti – potrebna podpora, da bi bili lažje aktivno vključeni v bivanjsko okolje.
Nikoli ne bom pozabil najlepšega, najsrčnejšega objema, ki sem mu smel biti priča v svojem življenju. To ni bil objem dveh zaljubljencev, to je bil objem mamice in njenega trinajst let starega sina, ki mu je stroka določila razumsko inteligenco dveletnega otroka. Ko sem vstopil v njihovo družino, so ga pravkar pripeljali iz posebnega zavoda v Dornavi. In sem videl, kako so dečka, tudi telesno zelo krhkega – slepega z nemočni udi …, položili mamici v naročje. V hipu jo je zaznal in se tako zelo odrešeno nasmehnil. Potem je s krhkimi ročicami mamico objel in se kot blažen utopil v njeno sočutje. Bil je doma! Od takrat dalje razmišljam o tem otroku, ki je genij sočutne ‒ in ne samo sočutne zaznavnosti. Nobena ‘pametna’ stroka nima pravice meriti inteligence le po racionalnosti in v imenu »pametnosti« nespametno odstranjevati »svete ljudi« iz družbene srenje. Če nas že ocenjuje, potem mora biti v spoštljivosti globoko sklonjena k posamezniku in ga ovrednotiti v njegovi posebni izvirnosti s katero bogati družbo.
Nobena stopnja izobrazbe ne more nadomestiti srčnosti, ki jo lahko prav »sveti ljudje« vnašajo v čas in prostor bivanja. Ob enem pa so kazalnik, da se človekova vrednost ne meri le po tako imenovani ekonomski (dejansko hrematistični) učinkovitosti; človek je vrednost sam po sebi in »sveti ljudje« so dodana vrednost družbe in zato za vsako skupnost nenadomestljivi. Njihova »čudnost« je prebujevalna za čudovito srčnost in čudežnost horizontov človečnosti, ki bi jih brez njihove prisotnosti ne uvideli, doživeli in se vanje vživeli.
