1.decembra 1956 je Rosa Parks sedla na avtobusni sedež, namenjen belopoltim potnikom, in s tihim vztrajanjem na napačnem kraju sprožila nesluteno družbeno spremembo. Rosa je bila dostojanstvena, molčeča gospa, ki na protestih ni skandirala proti rasnim krivicam, in te notranje drže ni spremenila niti potem, ko je postala ikona gibanja za državljanske pravice v ZDA.
Danes je obveljalo prepričanje, da se stvari lahko spremenijo le po poti glasnega in pogosto nasilnega ravnanja, a tudi med nami so primeri tihega upora. Proti čemu se borijo tihi uporniki našega časa in čemú tako, da ostajajo neopaženi?
Podobe medijev, politični govor in statistike o duševnih stiskah slikajo podobo časa, ki ga določajo napuh in grobost na eni strani ter strah in tesnoba na drugi. V takih okoliščinah zato ni nenavadno, da tihi upor pomeni preprosto umik, izstop iz arene socialnih konfrontacij in odrekanje privilegiju moči, ki se porodi iz identitete, dodeljene od najširše skupnosti.
Umik je danes označen za dejanje slabičev, ki se bojijo konfliktov, naivnežev, ki sanjajo o družbi brez bojev, preračunljivcev, ki kujejo dobiček brez tveganj. A vendar takšno držo poganja še nekaj manj očitnega in bolj daljnosežnega.
V času, ki osebno uresničitev enači z družbenim statusom in materialnim blagostanjem, umik pomeni rokavico v obraz. Tihi uporniki zapuščajo prizorišče iz zavestne ali nezavedne nuje uresničiti svojo tiho, subjektivno resnico. Resnico, ki ne trpi kompromisarstva, ker bi jo spodkopal v kali. Namesto tega se vračajo k svoji notranji harmoniji, ki za svoj obstoj potrebuje duhovno hrano v obliki tišine, kontemplacije in pravih besed. Vejo, da sta ljubezen do sebe in ljubezen do bližnjega vezni posodi, ki omogočata druga drugo; tudi zato se odločijo za izstop iz igre ustrahovanj, v kateri osebna zmaga pomeni nekogaršnji poraz.
Tihi uporniki se ne slišijo, zgolj vztrajajo na »napačnem« kraju in priklicujejo obet sobivanja, ki bo sicer upočasnilo in potišalo naš vsakdanjik, a ga obenem upognilo v hvaležnost in mu nadelo spokojen obraz.
1.decembra 1956 je Rosa Parks sedla na avtobusni sedež, namenjen belopoltim potnikom, in s tihim vztrajanjem na napačnem kraju sprožila nesluteno družbeno spremembo. Rosa je bila dostojanstvena, molčeča gospa, ki na protestih ni skandirala proti rasnim krivicam, in te notranje drže ni spremenila niti potem, ko je postala ikona gibanja za državljanske pravice v ZDA.
Danes je obveljalo prepričanje, da se stvari lahko spremenijo le po poti glasnega in pogosto nasilnega ravnanja, a tudi med nami so primeri tihega upora. Proti čemu se borijo tihi uporniki našega časa in čemú tako, da ostajajo neopaženi?
Podobe medijev, politični govor in statistike o duševnih stiskah slikajo podobo časa, ki ga določajo napuh in grobost na eni strani ter strah in tesnoba na drugi. V takih okoliščinah zato ni nenavadno, da tihi upor pomeni preprosto umik, izstop iz arene socialnih konfrontacij in odrekanje privilegiju moči, ki se porodi iz identitete, dodeljene od najširše skupnosti.
Umik je danes označen za dejanje slabičev, ki se bojijo konfliktov, naivnežev, ki sanjajo o družbi brez bojev, preračunljivcev, ki kujejo dobiček brez tveganj. A vendar takšno držo poganja še nekaj manj očitnega in bolj daljnosežnega.
V času, ki osebno uresničitev enači z družbenim statusom in materialnim blagostanjem, umik pomeni rokavico v obraz. Tihi uporniki zapuščajo prizorišče iz zavestne ali nezavedne nuje uresničiti svojo tiho, subjektivno resnico. Resnico, ki ne trpi kompromisarstva, ker bi jo spodkopal v kali. Namesto tega se vračajo k svoji notranji harmoniji, ki za svoj obstoj potrebuje duhovno hrano v obliki tišine, kontemplacije in pravih besed. Vejo, da sta ljubezen do sebe in ljubezen do bližnjega vezni posodi, ki omogočata druga drugo; tudi zato se odločijo za izstop iz igre ustrahovanj, v kateri osebna zmaga pomeni nekogaršnji poraz.
Tihi uporniki se ne slišijo, zgolj vztrajajo na »napačnem« kraju in priklicujejo obet sobivanja, ki bo sicer upočasnilo in potišalo naš vsakdanjik, a ga obenem upognilo v hvaležnost in mu nadelo spokojen obraz.
