»Komu zvoni? Zvoni tebi!« je zapisal Hemingway in potrkal na našo vest. Zvonjenje je že od nekdaj naznanjalo usodne dogodke, rojstva in minevanje življenj. Glasba torej, ki je sporočala, ne le zabavala ali v poslušalcih vnemala čustva in čutne predstave.
Seveda pa pisatelj ni imel v mislih le zvonov. Glasba je le prispodoba prostora in časa, v katerem živimo, odnosov med ljudmi, družbenih in socialnih pretresov. Danes živimo čas, zaznamovan s tektonskimi premiki, ki jih brišejo valovi informacij, tudi lažnih. Komu verjeti, postaja temeljno gibalo. Resnic je veliko, a katera je prava?
Se sploh lahko vživite v vlogo človeka, ki je žrtev vojne in preganjanja? Si lahko predstavljate, da gre vaš brat po ulici in ga ubije ostrostrelec? Zamislite si življenje v nenehnem strahu, brez vode, brez elektrike, pri sveči ... Vaši otroci nimajo prihodnosti, ne veste, ali boste jutri še živi. Bi se preselili in iskali boljše življenje drugje? Težko je razumeti, še teže se je vživeti.
Glasba je univerzalen jezik. Tudi ko je ne poslušamo, jo slišimo, ko je ne razumemo, jo čutimo, tudi ko ni naša, nam govori.
Zato je avtohtonost, ne medijsko osiromašenje, katerega žrtve smo vsi, ki smo uporabniki novih medijev, ključna. In avtohtonost je prišla v Ljubljano z vprašanjem »Kaj če ...?«
Lahko glasba odgovori na vprašanja sodobnosti?
Lahko glasba premakne naša čustva, sproži delovanje?
Lahko z glasbo prerežemo žice na mejah in plotove v glavah?
Lahko ob pomoči glasbe razumemo druge in drugačne?
Od 21. do 24. septembra je bila v Ljubljani Evropska jazz konferenca, ki jo je letos v sodelovanju z Evropsko jazzovsko mrežo organiziral Cankarjev dom. Tema konference je bila Kaj če… in organizatorji so se odločili, da glasbo povežejo z družbeno aktualnimi vprašanji. Kje sploh začeti? Kako lahko vključimo manjšine v kulturni program? Ali lahko kulturne ustanove spreobrnejo miselnost večine? Konferenca je bila namenjena vsem, ki se ukvarjajo z jazzom in sorodnimi godbami, pa tudi tistim, ki jih samo zanima, kaj če.
