Meje med poklicnimi in zasebnim skorajda nima
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Z raziskovanjem črnih baročnih kamnitih oltarjev na Slovenskem, ki so nastajali ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja v ljubljanski kamnoseški delavnici Mihaela Kuše in Luke Misleja, je nadaljevala in leta 1998 končala magistrski študij. Magistrska naloga je objavljena v monografiji »Baročni črni kamniti oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic«, Stična 2001. Katalog črnih kamnitih baročnih oltarjev, prižnic in lavabojev, ki ga je objavila v knjigi, je bila prva sistematična predstavitev tovrstnih spomenikov v strokovni literaturi.
Oltarji, prižnice in lavaboji, izdelani iz črnega kamna (apnenca), predstavljajo med baročnimi umetninami posebno skupino spomenikov. V večjem številu jih zasledimo na Kranjskem ob koncu 17. stoletja, ko so se kulturni tokovi tedanje deželne prestolnice Ljubljane že odločneje usmerili proti italijanski umetnosti, izdelovali pa so jih še v prvih desetletjih 18. stoletja. Namen študije je bil njihov sistematičen popis, analiza in njihova umestitev znotraj baročnih spomenikov na Slovenskem.
Večina oltarjev, ki so nastali v kamnoseški delavnici Mihaela Kuše, so brez večjega kiparskega okrasja, kadar pa je šlo za ugledne naročnike, je Kuša poskrbel za kvaliteten kiparski okras, ki ga je naročil v Benetkah. Na podlagi stilne analize in komparacij je nekatere izmed teh kipov prvič pripisala kiparski delavnici Enrica Merenga (ok. 1639–1723), ki je bil eden izmed vidnejših beneških baročnih kiparjev.
Pot
Polajnarjeva svojo strokovno pot nadaljuje v muzealstvu. Leta 1995 se je zaposlila kot kustosinja za umetnostno zgodovino v tedaj nastajajočem Slovenskem verskem muzeju v Stični, predhodniku Muzeja krščanstva na Slovenskem. Muzej ima prostore v delu Cistercijanske opatije Stična. Leta 2003 ji je bilo zaupano vodenje Slovenskega verskega muzeja, za direktorico Muzeja krščanstva na Slovenskem pa je bila prvič imenovana leta 2008. Z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci je vidno prispevala k vsebinskemu konceptu muzeja, k ureditvi njegovega pravnoformalnega statusa, k njegovi vedno večji uveljavitvi v slovenskem kulturnem prostoru in k vključevanju muzeja v evropske projekte.
Muzej
Muzej krščanstva na Slovenskem, ki je od leta 2006 državni muzej, hrani nacionalno bogastvo in opravlja državno javno službo na področju premične sakralne kulturne dediščine in žive dediščine v Republiki Sloveniji.
Krščanstvo je na območju Slovenije skozi stoletja ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije. Na eni strani muzej predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi strani pa prinaša historični pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del historičnega konteksta, ampak ima svoje mesto tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.
Razstave
Kot kustosinja je bila Polajnarjeva avtorica ali soavtorica večine občasnih in stalnih razstav. Med svoje večje strokovne uspehe šteje postavitev dveh obsežnih stalnih razstav; Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2002) in Življenje za samostanskimi zidovi (2008) ter dveh občasnih razstav; Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (2005) in Dotik svetnikov: vloga relikvij v krščanstvu na Slovenskem (2008).
Za razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem je prispevala koncept in napisala besedila. Razstava, ki je prva taka pri nas, je postavljena kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih. Obiskovalca seznani z začetki krščanstva na naših tleh v 3. stoletju in ga popelje skozi zgodovino, dolgo približno 1700 let, vse do jubilejnega leta 2000. Ustvarjalci razstave so leta 2003 zanjo prejeli Valvasorjevo priznanje, ki ga za dosežke s področja muzealstva podeljuje Slovensko muzejsko društvo 18. maja, na mednarodni dan muzejev.
Za razstavo Življenje za samostanskimi zidovi je prispevala pretežni del vsebine. Na njej je predstavljena bogata zgodovina stiške opatije, najstarejšega še delujočega samostana na Slovenskem, na ogled so med drugim meniške delavnice, lekarna patra Simona Ašiča, slikarska dela patra Gabrijela Humeka.
Izven meja
Stiški muzej je predstavila tudi zunaj domovine. Leta 1998 je bila povabljena na mednarodni simpozij ob 900-letnici cistercijanskega reda v Alcobaço na Portugalskem. V Dubrovniku je leta 2004 na mednarodni konferenci muzealcev The Best in Heritage zastopala Slovenijo s predstavitvijo nagrajene razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem. V Milanu je leta 2010 predstavila muzej v okviru predavanj s področja zgodovine in umetnosti, ki so bili organizirani kot priprava na študijsko potovanje v Slovenijo. V Sestu al Reghena v Furlaniji - Julijski krajini je muzej predstavila ob vključitvi Stične v mednarodni projekt La via delle Abbazie dal Friuli Venezia Giulia verso l'Europa. Projekt povezuje benediktinska samostana Sankt Lambrecht na avstrijskem Štajerskem, samostan sv. Marije v Sestu al Regheni v Furlaniji - Julijski krajini in cistercijanski samostan v Stični.
Knjižna dejavnost
Objavila je številne strokovne in poljudne članke o muzeju in muzejskih predmetih. Je avtorica, soavtorica ali urednica večine publikacij, ki jih je izdal muzej. Med njena pomembnejša dela uvršča predvsem štiri monografije: Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic (2001), Zgodovina krščanstva na Slovenskem (2003), Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (soavtorica) (2005) in Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični (2016).
Projekti
Leta 2013 je sprejela nov izziv. Muzej je prvič vključila v dveletni evropski projekt Religija pri oblikovanju evropske kulturne identitete (Religion in the Shaping of European Cultural Identity, RISECI), pri katerem je prevzela vlogo projektne vodje.
Projekt je temeljil na ideji, da je za poznavanje Evrope nujno poznati njeno versko dediščino. Vključene so bile tako verske kot neverske tradicije iz Škotske, Švedske, Španije in Slovenije. Vera je v globaliziranem svetu sprožila plaz nepričakovanih posledic, ki se na zelo različne načine dotikajo civilne družbe. Tako kot v preteklosti je tudi v sedanjosti za širšo družbo pomembna na različne načine. Delitev znanja je bil ključ do tega projekta, pri katerem so sodelovale univerze, muzeji, društva, kulturne organizacije in druge institucije iz okolij, kjer prevladujejo anglikanska, luteranska oziroma katoliška Cerkev. In prav ta raznolikost je dala projektu svojevrsten pečat.
Leta 2014 so v okviru tega projekta stalno razstavo Življenje za samostanskimi zidovi dopolnili z zanimivo interaktivno aplikacijo o stiških rokopisih. Kot je zapisal njen avtor, kustos Tadej Trnovšek, so se tako znameniti srednjeveški stiški rokopisi simbolično vrnili v kraj svojega nastanka in so ponovno zbrani na enem mestu. Aprila 2015 so organizirali enodnevni mednarodni simpozij z naslovom Vloga redovnikov pri oblikovanju evropske kulturne identitete na primeru benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov. Izdali so tudi skupni koledar najpomembnejših verskih in kulturnih praznikov v deželah vseh štirih sodelujočih partnerjev.
Slavje
Lansko leto so v Muzeju krščanstva na Slovenskem slovesno odprli jubilejno razstavo Sit hic museum! 10 let Muzeja krščanstva na Slovenskem in 33 let muzejske dejavnosti v Stični.
Kot pravi Polajnarjeva, jo je pri pripravi razstave in istoimenske spremne publikacije vodila misel, da se muzealci, arhivisti in zgodovinarji pri svojem delu prevečkrat srečujejo z dejstvom, da so arhivski podatki razpršeni ali izgubljeni in da je človeški spomin nezanesljiv. Da se ne bi pozabilo, kako se je razvijal muzej v Stični, je dala pobudo in s sodelavci v jubilejnem letu pripravila razstavo o delovanju muzeja od prve razstave leta 1983, ki so jo pripravili še stiški menihi, do leta 2016, ko za muzej in njegovo dejavnost skrbi že vrsto let pet zaposlenih strokovnjakov z različnih področij.
Muzej v Stični že kvalitetno bogati slovenski in mednarodni kulturni prostor. Preko specifičnih razstav, pripravljenih v skladu s poslanstvom, pozitivno vpliva na ozaveščanje prebivalstva, izobraževanje mladih in krepitev nacionalne zavesti. Zaposleni skupaj s predstavniki Ministrstva za kulturo, ki je financer muzeja, odgovorno skrbijo za dediščino, ki jo muzej pridobiva v skladu z zbiralno politiko. Z razvijajočim se pedagoškim programom se odzivajo tudi na pričakovanja številnih mladih obiskovalcev.
Načrti
Za letošnjo jesen pripravlja kustos Tadej Trnovšek razstavo o stiških urbarjih, ki bo obiskovalcu pokazala izsledke najnovejših raziskav in mu skušala predstaviti bogato vsebino stiških urbarjev, ki so dragocen vir rodoslovcev, imenoslovcev in raziskovalcev starih topografskih in krajevnih imen. Istočasno bodo odprli gostujočo razstavo Dolga zgodovina urbarjev, ki so jo pripravili kolegi iz Arhiva Republike Slovenije in drugih slovenskih arhivov leta 2015.
V sklopu raziskovanja in sistematičnega dokumentiranja slovenske misijonske dejavnosti po svetu bodo v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem na ogled postavili tudi razstavo o znanem avstrijskem teologu, antropologu in misijonarju Paulu Schebesti (1887–1967). Schebesta je bil velik pobudnik misijonskih aktivnosti, zaslovel pa je predvsem kot raziskovalec religij pri t.i. 'primitivnih ljudstvih'. Slovenci so njegovo delo dobro poznali, saj so o njem poročali različni časopisi. Svojemu prijatelju teologu in antropologu dr. Lambertu Ehrlichu je v Ljubljano poslal zbirko 96 predmetov ljudstva Bambuti. Razstava bo predstavila življenje Paula Schebesta, v ospredju bo prikazan njegov stik s Slovenci in vpliv, ki ga je imel na raziskovanje primerjalnega veroslovja med slovenskimi teologi. Na ogled bo izbor predmetov ljudstva Bambuti iz Konga, ki so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju.
Z mislimi pa je Polajnarjeva tudi že v letu 2018. To bo leto, ko bodo obeležili 200. obletnico prve glasbene izvedbe božične pesmi Sveta noč, blažena noč. Nadaljevati bi želeli s predstavitvami sodobnih likovnih umetnikov, ki danes ustvarjajo za sakralni prostor. V sklopu tovrstnih likovnih razstav so že predstavili dela akademskega slikarja Mateja Metlikoviča in akademske slikarke Mire Ličen Krmpotić.
Upajo, da bodo dobili sredstva za odkup katere od pomembnejših umetnin, ki so na tržišču, in tako na podlagi zbiralne politike ustrezno dopolnili svoje bogate zbirke. Svojo energijo pa bo še naprej namenjala tudi reševanju pereče kadrovske podhranjenosti. V muzeju, ki obsega 1793 m2, ki hrani cca 27 000 muzejskih predmetov, ima dve stalni razstavi, restavratorsko delavnico, je zaposlenih le pet uslužbencev. Poleg direktorice in poslovne sekretarke le en kustos, en dokumentalist in ena restavratorka. Muzej nujno potrebuje vsaj še dva kustosa, od katerih bi eden skrbel tudi za nadaljnji razvoj in izvajanje pedagoškega in andragoškega programa.
Ko ni direktorica..
Mag. Nataša Polajnar Frelih pravi, da ji njen poklic daje tako veselje, da mejo med poklicnimi in zasebnim zelo težko potegne. Vendar pa je seveda žena, hči, sestra, in teta- ponosna na svoji nečakinji. Rada se sprehaja po stari Ljubljani in ljubljanskem gradu, rada obiskuje razstave in rada potuje. V prihodnost gleda z upanjem in zaupanjem.
