Kaj se vam zdi, v kakšnem času živimo? Kakšno je to, pred sedemnajstimi leti začeto 21, stoletje?
Če bi poslušali mnoge javne osebe, bi rekli – katastrofa, saj se vse ruši, vse do sedaj spoštovano in cenjeno, propada, nastaja nekaj novega, a ne vemo kaj in se bojimo in smo vrženi v krog časa ki nas neusmiljeno nosi s seboj. Ali pa sploh ne razmišljamo več o času v katerem živimo, saj se borimo le da preživimo, nič drugega.
V poletni vročini smo na duhovnih vajah s p. Markom Ivanom Rupnikom razmišljali kakšen je čas, v katerem živimo. P. Marko je rekel – da smo lahko srečni, da živimo v današnjem veku, v današnjem zgodovinskem trenutku. Da smo blagoslovljeni, ker živimo v 21.stoletju.
Pa je vseeno toliko težkih, nemogočih situacij, toliko groženj in nevarnosti! Če je 20. stoletje vsaj v začetku verjelo, da bosta znanost in tehnika prinesla dolgo pričakovano bogastvo in bodo končno mnoge bolezni ozdravljene, problemi narave rešeni in ljudje srečni. A se ni zgodilo. Mnoge ideologije so propadle. Njihove obljube so izginile in ostal je le spomin na čas, ko smo verjeli v nepreverjene obljube. Je mogoče prav zaradi tega današnji čas padel v sivo barvo razočaranja, neuspeha in tudi obupa? Kako bi potem današnji čas lahko bil blagoslovljen čas?
Lahko se učimo iz zgodovine. Spomin je nekaj najdragocenejšega, kar ljudje nosimo s seboj v svojem življenju. In v tem spominu imamo vtisnjeno spoznanje, da so nove stvari, nova obdobja in novi izzivi rojeni v kriznem obdobju, v času umiranja in rušenja.
Rada se spominjam prihoda v eno od bivših republik nekdanje skupne države. Bala sem se iti v mesto, ki je bilo simbol rušenja in nasilja, zatiranja in ujetosti v mrtvilo ideologijo. Strah je minil, ko sem sredi tega mesta in naroda in časa spoznala mlade ljudi, ki so me presenetili s svojo čistostjo, lepoto vere in neomajnim upanjem. Res, pri takih mladih ljudeh razumeš, da tudi v času sovraštva, živijo angeli.
Če srečate mladega zdravnika specialista, ki nesebično dela dan in noč, potem pa še z radostno ljubeznijo pomaga svojim starim staršem, se vam nehote utrne misel – le kje se je rodil ta otrok? In če vemo, da sredi enega najglasnejših trgov naše prestolnice, mala skupina globoko vernih dan in noč moli za vse obremenjene in ranjene ljudi, potem je čas, v katerem je veliko nezadovoljnih in kritičnih ljudi, res blagoslovljen.
Mene naš čas spominja na jutro velike noči, ko je naš Gospod ubit ležal v grobu in se je zdelo da je vse propadlo in da se nikoli ne bo uresničilo, kar je Kristus napovedal v svojem oznanjevanju. A Gospodovo vstajenje je prineslo nepričakovano novost – ko je z Njim smrt premagalo vse kar je dobro in lepo in narejeno v ljubezni.
V blagoslovljenem času živimo. V času, ko za seboj potegne ljudi le tisti, ki ima v sebi božje življenje. In takšnih ljudi ni malo. Zato se ne bojim. Današnji čas je blagoslovljeni čas.
Kaj se vam zdi, v kakšnem času živimo? Kakšno je to, pred sedemnajstimi leti začeto 21, stoletje?
Če bi poslušali mnoge javne osebe, bi rekli – katastrofa, saj se vse ruši, vse do sedaj spoštovano in cenjeno, propada, nastaja nekaj novega, a ne vemo kaj in se bojimo in smo vrženi v krog časa ki nas neusmiljeno nosi s seboj. Ali pa sploh ne razmišljamo več o času v katerem živimo, saj se borimo le da preživimo, nič drugega.
V poletni vročini smo na duhovnih vajah s p. Markom Ivanom Rupnikom razmišljali kakšen je čas, v katerem živimo. P. Marko je rekel – da smo lahko srečni, da živimo v današnjem veku, v današnjem zgodovinskem trenutku. Da smo blagoslovljeni, ker živimo v 21.stoletju.
Pa je vseeno toliko težkih, nemogočih situacij, toliko groženj in nevarnosti! Če je 20. stoletje vsaj v začetku verjelo, da bosta znanost in tehnika prinesla dolgo pričakovano bogastvo in bodo končno mnoge bolezni ozdravljene, problemi narave rešeni in ljudje srečni. A se ni zgodilo. Mnoge ideologije so propadle. Njihove obljube so izginile in ostal je le spomin na čas, ko smo verjeli v nepreverjene obljube. Je mogoče prav zaradi tega današnji čas padel v sivo barvo razočaranja, neuspeha in tudi obupa? Kako bi potem današnji čas lahko bil blagoslovljen čas?
Lahko se učimo iz zgodovine. Spomin je nekaj najdragocenejšega, kar ljudje nosimo s seboj v svojem življenju. In v tem spominu imamo vtisnjeno spoznanje, da so nove stvari, nova obdobja in novi izzivi rojeni v kriznem obdobju, v času umiranja in rušenja.
Rada se spominjam prihoda v eno od bivših republik nekdanje skupne države. Bala sem se iti v mesto, ki je bilo simbol rušenja in nasilja, zatiranja in ujetosti v mrtvilo ideologijo. Strah je minil, ko sem sredi tega mesta in naroda in časa spoznala mlade ljudi, ki so me presenetili s svojo čistostjo, lepoto vere in neomajnim upanjem. Res, pri takih mladih ljudeh razumeš, da tudi v času sovraštva, živijo angeli.
Če srečate mladega zdravnika specialista, ki nesebično dela dan in noč, potem pa še z radostno ljubeznijo pomaga svojim starim staršem, se vam nehote utrne misel – le kje se je rodil ta otrok? In če vemo, da sredi enega najglasnejših trgov naše prestolnice, mala skupina globoko vernih dan in noč moli za vse obremenjene in ranjene ljudi, potem je čas, v katerem je veliko nezadovoljnih in kritičnih ljudi, res blagoslovljen.
Mene naš čas spominja na jutro velike noči, ko je naš Gospod ubit ležal v grobu in se je zdelo da je vse propadlo in da se nikoli ne bo uresničilo, kar je Kristus napovedal v svojem oznanjevanju. A Gospodovo vstajenje je prineslo nepričakovano novost – ko je z Njim smrt premagalo vse kar je dobro in lepo in narejeno v ljubezni.
V blagoslovljenem času živimo. V času, ko za seboj potegne ljudi le tisti, ki ima v sebi božje življenje. In takšnih ljudi ni malo. Zato se ne bojim. Današnji čas je blagoslovljeni čas.