Ali se danes še dogajajo čudeži? Ali pa se vse lahko objasni, razume, znanstveno dokaže in prikaže v grafikonih?

Doživela sem neverjetne trenutke, ki so za mene čudeži sredi vsakdanjega življenja. So trenutki milosti, ko se moč iz nevidnega blagoslovljenega sveta vidljivo pokaže v našem sedanjem življenju.

To so trenutki milosti, ki spremenijo življenje in osebe. Dostikrat prav umirajoči bolniki doživijo takšne dotike milosti. Kristjani jih navadno doživijo po prejemu zakramentov, saj je neverjetno, kako se po takem svetem srečanju zmanjša vnos zdravil, kako pogosto izgine bolečina in kako naenkrat ni niti sledu o silnem nemiru! Spremembe so tako očitne, da zmedejo osebje in svojce. Bolnik naenkrat želi govoriti o stvareh, ki jih prej nikoli ni niti omenil – kot na primer slovo, odpuščanje in celo priprave na pogreb. Nekateri, ki so v svoji bolečini bili jezni na cel svet in na vse zdrave ljudi, se zahvaljujejo za vsako najmanjšo uslugo.

Ljudje, ki niso verni, pa take milostne trenutke dostikrat doživijo v trenutkih odpuščanja ali iskrenih izpovedih osebam, ki so bile najpomembnejše v njihovem življenju, niso se pa z njimi že dolgo časa srečali ali uredili odnose . Ko odprejo srce, ko se objameta dva, ki sta bila zaradi tega ali onega skregana, se odpre nebo – dobesedno! Ko se starši in otroci po dolgem času iskreno pogovorijo in zjočejo eden pred drugim, se spremenijo vsi – in bolnik in obiskovalci. Blagost in lepoto takšnih sprememb smo deležni tudi mi, osebje in spremljevalci. In vemo, da ne smemo pozabiti teh svetlih trenutkov, ker nam zmeraj znova dajejo moči, da gremo naprej, da ostanemo ob bolnikih in umirajočih, tudi ko je težko in skoraj nepremostljivo.

Ali lahko kaj naredimo, da tudi sami privabimo na sebe i n svoje drage takšen dotike milosti? Ob tem vprašanju rada pomislim na staro sestro redovnico iz moje skupnosti v Črni gori, ki je vsak večer z blagoslovljeno vodo blagoslavljala mesto, v katerem smo živele, mesto Cetinje. Pred smrtjo je prav mene zadolžila, da nadaljujem z blagoslovom mesta, ki je sestre redovnice sprejelo za svoje,čeprav so bile druge vere in narodnosti.

Zato tudi sama rada blagoslavljam svoje mesto v katerem danes živim. Ko zvečer utihnejo glasovi, se zaprejo gostilne in lokali, ko se umiri promet, odprem okno in ob škropljenju z blagoslovljeno vodo molim za naše mesto in vse ljudi, ki v njem živijo. Zdi se mi, da tako privabljam dotike milosti za tiste ljudi, ki jih najbolj potrebujejo.

V takih trenutkih milosti se nebo dotakne našega srca in naše temne strani spremeni v svetlobo in luč. V hitenju današnjega časa se splača kdaj ustaviti in prisluhniti, mogoče nas prav danes nekje čaka dotik božje milosti.

Ali se danes še dogajajo čudeži? Ali pa se vse lahko objasni, razume, znanstveno dokaže in prikaže v  grafikonih?

Doživela sem neverjetne trenutke, ki so za mene čudeži sredi vsakdanjega življenja. So trenutki milosti, ko se moč iz nevidnega blagoslovljenega sveta vidljivo  pokaže v našem sedanjem življenju.

To so trenutki milosti, ki spremenijo življenje in osebe. Dostikrat prav umirajoči bolniki doživijo takšne dotike milosti. Kristjani jih navadno doživijo po prejemu zakramentov, saj je neverjetno, kako se po takem svetem srečanju zmanjša vnos zdravil, kako pogosto izgine bolečina in kako naenkrat ni niti sledu o silnem nemiru! Spremembe so tako očitne, da  zmedejo osebje in svojce. Bolnik naenkrat želi govoriti o stvareh, ki jih prej nikoli ni niti omenil – kot na primer slovo, odpuščanje in celo priprave na pogreb. Nekateri, ki so v svoji bolečini bili jezni na cel svet in na vse zdrave ljudi, se  zahvaljujejo za vsako najmanjšo uslugo.

Ljudje, ki niso verni, pa take milostne trenutke dostikrat doživijo v trenutkih odpuščanja ali iskrenih izpovedih osebam, ki so bile najpomembnejše v njihovem življenju, niso se pa z njimi že dolgo časa srečali ali uredili odnose . Ko odprejo srce, ko se objameta dva, ki sta bila zaradi tega ali onega skregana, se odpre nebo – dobesedno! Ko se starši in otroci po dolgem času iskreno pogovorijo in zjočejo eden pred drugim, se spremenijo vsi –  in bolnik in obiskovalci.  Blagost in  lepoto takšnih sprememb smo deležni tudi mi, osebje in spremljevalci. In vemo, da ne smemo pozabiti teh svetlih trenutkov, ker nam zmeraj znova dajejo moči, da  gremo naprej, da ostanemo ob bolnikih in umirajočih, tudi ko je težko in skoraj nepremostljivo.

Ali lahko kaj naredimo, da tudi sami privabimo na sebe i n svoje drage takšen dotike milosti? Ob tem vprašanju rada pomislim na staro sestro redovnico iz moje skupnosti v Črni gori, ki je vsak večer z blagoslovljeno vodo blagoslavljala mesto, v katerem smo živele, mesto Cetinje. Pred smrtjo je prav mene zadolžila, da nadaljujem z blagoslovom mesta, ki je sestre redovnice sprejelo za svoje,čeprav so bile druge vere in narodnosti.

Zato tudi sama rada blagoslavljam svoje mesto v katerem danes živim. Ko zvečer utihnejo glasovi, se zaprejo gostilne in lokali, ko se umiri promet, odprem okno in ob škropljenju z blagoslovljeno vodo molim za naše mesto in vse ljudi, ki v njem živijo. Zdi se mi, da tako privabljam dotike milosti za tiste ljudi, ki jih najbolj potrebujejo.

V takih trenutkih milosti se nebo dotakne našega srca in naše temne strani spremeni v svetlobo in luč. V hitenju današnjega časa se splača kdaj ustaviti in prisluhniti, mogoče nas prav danes nekje čaka dotik božje milosti.

Emanuela Žerdin