Roka roko umije. Daj dam. Biti ali imeti. Naj ne ve levica, kaj dela desnica in še kak izrek povzema naše medsebojno razmerje in ravnanje. Slišati je, da zahodno družbo razkraja individualizem. Posledica da je samoljubje, grobi egoizem. Ne jaz tebi, ti meni; predvsem jaz, ti pa glej zase.

Ne vem, od kdaj je tako. Vzrokov za sebičnost je zagotovo več. Za nevoščljivost tudi. Nagnjenje do njiju nemara prinesemo s seboj, okrepimo si ga v družbenem ozračju. Filozofije, ideologije, nazorski diskurzi, praksa, stremljenje, gon po napredku, tekma, spodbude, babilonske sanje po dotiku neba, vseh vrst revolucije vsebujejo kali za preraščanje zadovoljstva s preprostim sobivanjem v naravi, v stvarstvu. Glej, stvarnica vse ti ponudi, le jemat iz rok ji ne mudi … A že na tej točki se lahko spridimo. Ko vzamemo preveč, nekoga prikrajšamo.

Mar smo res začeli naravo izkoriščati potem, ko so se ljudje preveč namnožili, prej pa da smo znali gospodariti z njo? Če se je to začelo dogajati pred več tisočletji, bi nas pa danes pamet lahko prepričala, da si sami žagamo vejo. Zemljico drago smo že tako zastrupili, da je v več rodovih povsem ozdraviti ni več mogoče. Optimisti pravijo, da se zemlja sama zdravi. Ti isti oznanjevalci si pa za svoj kašelj priskrbijo najboljše zdravnike. Na misel jim ne pride, da bi si kar tam ob poti natrgali rman in materno dušco. Neee, je zastrupljeno!

Nihče ne more rešiti vsega sveta. Če se pa zave, da s čezmerno obloženim krožnikom dodatno nekaj odjé onemu, ki nima kaj jesti, je mogoče vsaj v prazen zrak rekel hvala za to, da mu gre dobro. Še bolje bi pa bilo – in bi dejansko koristilo vsem – če bi rekel hvala v čisto, neosnaženo ozračje, potem ko je zanj tudi sam kaj storil.

Znana je domislica, da človek redkokdaj odpusti, Bog vedno, narava pa nikoli. Ta resnica presega visokokaratno zlato. A če bi se ljudje potrudili odpuščati drug drugemu, bi se izognili zameram. Bolj prisrčni bi znali biti. Veselili bi se drug drugega. Odpadlo bi prevladovanje. Že zelo malo je dovolj, da lahko živimo v sožitju med seboj in z naravo.

Roka roko umije. Daj dam. Biti ali imeti. Naj ne ve levica, kaj dela desnica in še kak izrek povzema naše medsebojno razmerje in ravnanje. Slišati je, da  zahodno družbo razkraja individualizem. Posledica da je samoljubje, grobi egoizem. Ne  jaz tebi, ti meni; predvsem jaz, ti pa glej zase.

Ne vem, od kdaj je tako. Vzrokov za sebičnost je zagotovo več. Za nevoščljivost tudi.  Nagnjenje do njiju nemara prinesemo s seboj, okrepimo si ga  v  družbenem ozračju. Filozofije, ideologije, nazorski diskurzi, praksa, stremljenje, gon po napredku, tekma, spodbude, babilonske sanje po dotiku neba, vseh vrst revolucije vsebujejo kali za preraščanje zadovoljstva s preprostim sobivanjem v naravi, v stvarstvu. Glej, stvarnica vse ti ponudi, le jemat iz rok ji ne mudi …  A že na tej točki se lahko spridimo. Ko vzamemo preveč, nekoga prikrajšamo.

Mar smo res začeli naravo izkoriščati potem, ko so se ljudje preveč namnožili, prej pa da smo znali gospodariti z njo? Če se je to začelo dogajati pred več tisočletji, bi nas pa danes pamet lahko prepričala, da si  sami žagamo vejo. Zemljico drago smo že tako zastrupili, da je v več rodovih  povsem ozdraviti ni več mogoče.  Optimisti pravijo, da se zemlja sama zdravi. Ti isti oznanjevalci si pa za svoj kašelj  priskrbijo najboljše zdravnike. Na misel jim ne pride, da bi si kar tam ob poti natrgali rman in materno dušco. Neee, je zastrupljeno!

Nihče  ne more rešiti vsega sveta. Če se pa zave, da s čezmerno obloženim krožnikom dodatno nekaj odjé onemu, ki nima kaj jesti, je mogoče vsaj v prazen zrak rekel hvala za to, da mu gre dobro.  Še bolje bi pa bilo – in bi dejansko koristilo  vsem – če bi rekel hvala v čisto, neosnaženo ozračje, potem ko je zanj tudi sam kaj storil.

Znana je  domislica, da človek redkokdaj odpusti, Bog vedno, narava pa nikoli. Ta resnica  presega visokokaratno zlato. A če bi se  ljudje potrudili odpuščati drug drugemu, bi se izognili zameram. Bolj prisrčni bi znali biti. Veselili bi se drug drugega. Odpadlo bi prevladovanje. Že zelo malo je dovolj,  da lahko živimo v sožitju med seboj in z naravo.

Berta Golob