Nočni obisk

Simon Golobič

simon-golobic
foto: Osebni arhiv

Simon Golobič že od srednješolskih let zbira plošče slovenske narodno-zabavne glasbe, ki so se jim nato pridružile tudi kasete in zgoščenke, fotografije, instrumenti, notni zapisi, narodne noše in še bi se dalo naštevati. V svoji zbirki ima okoli pol milijona kosov, med drugim pa tudi okoli 3500 ur posnetkov pogovorov z različnimi glasbeniki. Želi si odpreti muzej slovenske narodno-zabavne glasbe.

Njegova zbirateljska pot se je začela med učenjem harmonike. Z mentorjem se je veliko pogovarjal o narodno-zabavni glasbi in tako sta prišla do tega, da bi bilo dobro, ko bi poiskal eno do skladb Ansambla Nika Zajca. Posnetka ni in ni mogel najti, sploh ne na novejših nosilcih glasbe, zato se je lotil iskanja gramofonske plošče iz leta 1970.

Njegova najljubša plošča, ki jo je iskal okoli deset let, prihaja iz Urugvaja. Na njej se nahaja glasba Ansambla bratov Avsenik, ki so jo izdali za slovenske izseljence v tej državi v 100 izvodih.

Gre za zelo redek primerek. Zame je ta plošča neprecenljiva, sploh ker vem, koliko truda je bilo vloženega v to, da sem jo našel.

Pravi, da vseh plošč, ki bi jih želel imeti, še ni našel. Na seznamu manjkajočih jih je še okoli 20. Novo ploščo uspe najti na tri mesece ali pol leta, zanje pa prebedi marsikatero noč. Svojo zbirko stalno izboljšuje, saj, ko najde bolje ohranjeno ploščo, ki jo že ima, prejšnjo nadomesti z novo.

Njegov najljubši kos je sicer harmonika, na katero je igral Slavko Avsenik. “Slavko je le Slavko,” pravi in dodaja, da te harmonike prav zaradi tega, ker jo je Avsenik nazadnje sam uporablja, ne servisira in ostaja neokrnjena. Sicer ima v zbirki skupaj okoli 170 kosov glasbil, prek 70 harmonik.

Muzej narodno-zabavne glasbe

Simon Golobič si želi odpreti muzej narodno-zabavne glasbe, ki naj bi se nahajal v Mengšu. Pravi, da na državni ravni za enkrat ni bilo velike naklonjenosti tej ideji.

Želim si, da bi bila ta glasba v njihovih glavah bolj spoštovana. Za presojo tega, koliko dajo nanjo, je dober podatek, da Slavko in Vilko Avsenik še do danes nista prejela Prešernove nagrade.

Pot do muzeja bo tudi zaradi tega še precej dolga. Trenutno išče investitorja. Kot pravi, bo občina Mengeš dala prostor, on pa svojo zbirko in znanje, ki ga premore. “Tega ne želim imenovati muzej. Želim si nekaj interaktivnega, več dogajanja, povezanega z domačo glasbo. Tematskih večeri, obujanje spominov, vse to bi bilo tam,” še dodaja.