Nedavno se je odprl 25. Bienale oblikovanja z naslovom Daleč, tako blizu. Tako kot je v svojem izhodišču na teren napotil oblikovalce in njihove sodelavce, bo tudi obiskovalce izbezal iz cone udobja in jih popeljal v različne kraje Slovenije: v gozdove, v kraško podzemlje, v rudarske revirje, na panonske ravnice, na obalo in v slovenske Alpe. Da srečajo in spoznajo projekte tam, kjer so nastali. V krajih, ki se jih razprave o prihodnosti le redko dotaknejo. Skupna razstava sicer stoji v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, a vsi so na ogled tudi v sedmih krajih, v katerih so nastali: Grosuplju, Kočevju, Kobaridu, Lendavi, Trbovljah, Piranu in Ljubljani. Na nočni obisk prihaja ena od dveh avtoric zasnove letošnjega Bienala, arhitektka in kustosinja v Muzeju, ki je s sodelavci pogumno prevetrila usmeritev in poslanstvo najstarejšega oblikovalskega bienala v Evropi. Majo Vardjan je v radijsko noč povabila Nada Vodušek.

Prvi