Ne bo druge poti kot vztrajanje pri implementaciji

Drago Balažič

V četrtek popoldne bomo izvedeli, kako si posebno arbitražno sodišče za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško predstavlja rešitev spornih mejnih odsekov med državama. Vsebina je (za zdaj) še skrbno varovana skrivnost, ki je še toliko večja, ker med arbitri ni več strokovnjakov iz obeh držav, saj sta po aferi zaradi prisluhov oba odstopila, agentov (hrvaška je svojega itak odpoklicala) pa pri zarisovanju meje niso pripustili zraven. Negotovosti pa ne povzroča le skrivanje vsebine arbitražne odločitve, pač pa tudi dejstvo, da sploh ni jasno, kako naj ena država sama uveljavi sodbo, če jo druga ne le zavrača, pač pa celo trdi, da zanjo ta »sploh ne obstaja«.

V Zagrebu se znajo zelo spretno sprenevedati, ko gre za uresničevanje sporazumov, ki jim niso po volji. Spomnim se, kako so jeseni leta 2001 in kasneje hiteli poudarjati, da sporazum Drnovšek – Račan sploh ni bil noben meddržavni ali mednarodni sporazum, ker ni bil podpisan. Po njihovem je šlo zgolj za neuraden papir, ki sta ga pooblaščenca predsednikov vlad »le parafirala«, s čimer sta zgolj potrdila istovetnost besedil na slovenski in hrvaški verziji teksta. Pa še cela vrsta dogovorov in sporazumov je, ki so ostali bolj ali manj mrtva črka na papirju, ali pa si jih v Zagrebu razlagajo povsem drugače, kot njihovi partnerji. Ni bila samo Slovenija »žrtev« take prakse. Tudi mejni sporazum med Hrvaško in BIH, ki sta ga podpisala še Tuđman in Izetbegović, na Hrvaškem ni bil nikoli ratificiran, ker so v Zagrebu naknadno ugotovili, da Bosni in Hercegovini prepušča dva otočka pred Neumom, ki ‘od vselej’ pripadata Hrvaški. Da ne govorimo, da znajo zelo selektivno uporabljati različna merila, odvisno od potreb.

Sprenevedanje Hrvaške in soodgovornost Slovenije

Nekaj podobnega se dogaja tudi zdaj. Res je Hrvaška izstopila iz arbitražnega procesa, a se ne more pretvarjati, da ta ni šel naprej. Zagreb trdi, da ima v mednarodnem pravu podlago za izstop in da to pomeni tudi konec arbitraže, a nekateri drugi pravniki trdijo, da izstop iz tovrstnih postopkov ni tako enostaven in da pravne podlage za to Hrvaška ni imela in nima. To so potrdili tudi sami arbitri. Potem ko so se ekipirali po odstopu slovenskega in hrvaškega člana sodišča, so ugotovili in sklenili, da greh slovenskega arbitra in agentke ni bil tako velik, da bi ogrozil proces arbitraže in nepristransko odločanje v skladu s sporazumom. To hrvaški politiki pozabljajo in tudi mediji tega skoraj ne omenjajo. Prav tako pozabljajo, da je bil sporazum o arbitraži podpisan pod pokroviteljstvom EU in spet ponavljajo mantro o tem, da gre za dvostransko vprašanje in da morajo biti EU in članice v tem primeru nevtralne.

A da se razumemo, to prav nič zmanjšuje odgovornosti slovenske politike, da se bo arbitražni proces končal z »napako«, brez sodelovanja hrvaške strani v njem.. Najprej je seveda treba spet spomniti na neumnost slovenskega arbitra in agentke, ki sta se pustila ujeti na limanice in dala Hrvaški povod za umik iz procesa. Greh ni nič manjši, če so grešnika ujeli z ‘nezakonitimi’ sredstvi. Nedolžen pa ni niti preveč zgovoren zunanji minister, ki je samovšečno šel razlagat in se hvalit o »signalih iz Haaga«, na kar neprimernost so ga od tam tudi opozorili. Hrvaški smo sami ponudili priložnost, na katero je ta komaj čakala, jo takoj zagrabila z obema rokama in nam vse skupaj zapletla. Nikoli ne bomo izvedeli, ali bo nemara tudi končna odločitev zaradi tega kaj drugačna, kot bi bila brez teh ‘incidentov’.

Razsodba bo veljavna, tudi če je Zagreb ne priznava

Zdaj je, kar je. Dejstvo pa je, da je šel proces arbitraže po odločitvi samih arbitrov naprej, da so o predmetu razsojali neodvisni arbitri, med katerimi sta tri od petih izbrali Slovenija in Hrvaška, da so določili potek meje in da bo razsodba z objavo postala mednarodno veljaven pravni akt. Lahko se kdo pretvarja, da ga ni in se spreneveda, v mednarodnem pravu bo za vselej zapisano, da je neodvisno arbitražno sodišče, sestavljeno iz vrhunskih mednarodnih pravnikov, sprejelo odločbo in razsodilo o poteku meje med dvema državama. Npr: tudi Kitajska ni sprejela nedavne odločbe stalnega arbitražnega sodišča, a jo je priznal dobršen del mednarodne skupnosti.

Seveda je vprašanje implementacije razsodbe v okoliščinah, ko je ena od strani ne prizna. Če uporabo sile takoj odmislimo, so možnosti uveljavitve brez sodelovanja obeh strani dokaj skope. Ostaja politični (diplomatski) pritisk in, kot omenjajo nekateri, razmeroma skope sodne poti, npr. prek Evropskega sodišča. Sloveniji ne preostaja drugega kot vztrajanje pri uveljavitvi arbitraže, ne samo zaradi verodostojnosti, pač pa tudi, ker – resnici na ljubo – lahko le pridobi. Na podlagi dosedanjih izkušenj ni praktično nobene možnosti, da bi ugodnejšo rešitev dosegla z dvostranskimi pogajanji. Situacija na terenu je takšna, da je Hrvaška skozi dve desetletji in pol vzpostavila jurisdikcijo na večini spornih območjih, predvsem pa na morju. Pri tem je povsem vseeno ali je to počela z enostranskimi ukrepi ali zato, ker je bila Slovenija premalo odločna. Zato se Hrvaški nikoli ni mudilo z reševanjem mejnih vprašanj. Ljudje na spornih območjih se počasi sprijaznijo in navadijo na začasno ureditev, začasnost pa se z leti spremeni v stalnost.

Težave z razumevanjem kompromisa

Domačo javnost so hrvaški politiki, podprti s strokovnimi in medijskimi eksperti za mejna in mednarodnopravna vprašanja že zdavnaj prepričali, da je edina poštena, pravična in mednarodnopravno veljavna meja tam, kjer so že vzpostavili jurisdikcijo, kot npr. na morju ali kamor seže hrvaški kataster, kot je to primer ob Dragonji ali Muri, pa čeprav je npr. ob Dragonji Hrvaška uvedla katastrske evidence, ko je bilo to območje že desetletja prej vpisano v kataster piranske občine. Na morju, v Piranskem zalivu, ki ga je za te potrebe preimenovala v Savudrijsko valo, je Hrvaška enostransko potegnila sredinsko črto, čeprav meje na morju nikoli ni bilo. Zato se ob vsakem kompromisnem predlogu, ki posega v ta območja, pojavi mnenje, da Hrvaška nekaj svojega daje ali se ji nekaj skuša vzeti. Kompromis je v sosednji državi razumljen kot poraz. K takšnemu razumevanju so največ pripomogle same politične in strokovne elite s spodbujanjem maksimalističnih zahtev in postale ujetnice prav takih pričakovanj. Zato se urejanje spornih mejnih vprašanj nikjer ne premakne z mrtve točke, denimo niti v primeru meje s Črno goro, s katero je bil pred leti sklenjen načelni dogovor o določitvi meje pred Mednarodnim sodiščem v Haagu. Ni ga politika v državi, ki bi bil pripravljen sprejeti rešitev, ki bi odstopala od tistega, kar v državi menijo, da ji pripada. Nekoč je to poskusil pokojni Račan in na koncu ostal sam.

Še veliko dela za (tiho) diplomacijo

Pozive Zagreba k dvostranskim pogajanjem bo treba enostavno preslišati in vztrajati da Zagreb sprejem izrek arbitraže, tudi če se bo komu v Sloveniji zdelo, da arbitraža ni (povsem) uresničila pričakovanj. Če kje, bi se morala slovenska politika pri tem vprašanju zgledovati po hrvaški, ki je, ko gre za vprašanje meja in arbitraže, povsem poenotena. Če si bo kdo skušal na tej temi dvigovati politični rating, bodisi s (samo)pripisovanjem zaslug ali iskanjem »krivcev«, bo objektivno koristil predvsem drugi strani.

Zelo verjetno bodo potrebna še dolga leta javne in tihe diplomacije, prepričevanj in političnih akcij za uveljavitev arbitražne odločitve, a druge poti praktično ni. Najbrž bo tudi praksa selektivnega sprejemanja mednarodnih sporazumov in iz njih sprejetih obvez enkrat trčila ob zid. Mehanizmov pritiska, razen političnih in diplomatskih, ni veliko, vsekakor pa bi se morali izogibati ukrepom, ki bi otežili življenje ljudem ob meji, zavirali gospodarsko in drugo sodelovanje med državama, spodbujali incidente in nestrpnost med ljudmi. Le upamo lahko, da se bo tega držala tudi hrvaška stran in tako vsaj deloma izpričala privrženost k dobrososedstvu, ki ga ima sicer polna usta in da izrek arbitraže ne bo povod novih zapletov in napetosti med državama.