Aktualno

Kaj je to – škarabacarstvo?

Vsak četrtek se pred sedmo uro z našimi dopisnicami in dopisniki potepamo po Sloveniji in spoznavamo lokalne zgodbe. Tokrat nas je Valter Pregelj odpeljal na goriški Kras - od oljkarjev do bičarjev. V tej spletni zgodbi bomo še malo bolj spoznali prav slednje.

skarabac
Škarabac
foto: Gaja2012, Wikipedija

Najprej smo zavili v Opatje selo,  kjer ne prisegajo samo na zapuščino kamnoseštva, ampak tudi na sodarstvo, torej izdelovanje sodov, in – bičarstvo. Vse to hranijo v hiši opajske tradicije. Tokrat smo si  pobližje ogledali tradicijo izdelave bičev ali kot temu pravijo po domače- škarabacarstvo.

Škarabac je opajska označba za bič, beseda pa je italijanskega izvora. Pred prvo svetovno vojno je bilo v Opatjem selu pet delavnic za izdelavo bičev, ki so zaposlovale približno 50 delavcev.

Valter Pregelj je obiskal 86-letnega škarabacarja iz Opatjega sela, gospoda Janeza Zavadlava. Povedal mu je, da so izdelovali  dve vrsti bičev: pletene so uporabljali za priganjanje volovske vprege, okrogle in gladke pa za konje:

Konjski biči so bili tudi nekoliko daljši od volovskih. Po prvi vojni je bičarstvo izumrlo in znova zaživelo po drugi svetovni vojni, a samo do leta 1964. (Tedaj so vprege množično nadomestili traktorji.)

Biče so izdelovali iz lesa koprivovca (po domače kropince), ki raste samo na tem delu Krasa do Kostanjevice in v čezmejnem pasu do Furlanije.

Bičar Janez Zavadlav pa nam je  predstavil tudi postopek izdelave pletenega biča s pomočjo kotla za žganjekuho:

Danes izdeluje biče samo še ljubiteljsko, za spominke.