Dobro jutro, spoštovani poslušalci.
Aristotel postavlja v svojem delu Politika dve vrsti ekonomije. Prva temelji na oikosu – to je ekonomija po meri človekovih potreb, ekonomija, ki je skrb za dom – za slehernika v domu. To ne pomeni, da imajo v njem vsi enako, vsi pa imajo dovolj! Doma je za vse poskrbljeno: nihče ni lačen, brez strehe na glavo, brez zdravniške oskrbe, ljubeče pozornosti … Druga ekonomija pa je hrematistika – bogatenje, ki je namenjeno samemu sebi – kopičenju za posameznike, kar pa je mogoče le, če so ostali vir – če so izrabljani za pridobivanje preobilja izbrancev. Žal je zavladala svetu izrojena ekonomija – hrematizem. Še več: grabežljiva zver se je odela v ovčjo kožo in rovari po našem planetu, ob tem ko se razglaša za edino možno obliko ekonomske ureditve. Oxfamovo poročilo navaja, da osem posameznikov poseduje toliko premoženja kot polovica najrevnejšega človeštva – torej 3,6 milijarde ljudi. Nekdanji grški finančni minister, Janis Varufakis, je v knjigi v kateri je skušal hčeri razložiti gospodarstvo, zapisal, »da se ustvarja na eno stan ogromno bogastva, a hkrati nepopisno nesrečo, gromozansko neenakost in uničujoče krize.«
Že Tales iz Mileta, pa za njim Platon in Aristotel so označili kot dopustno le ekonomijo, ki je že v pomenu besede skrb za dom – za slehernika: ne le človeka, tudi za preostali del stvarstva. Hrematistika je v svoji srži krivična, zločesta in zato nedopustna. Ste že pomislili, kako je mogoče, da je ob sto tisočih, ki so promovirani za doktorje ekonomskih ved na tem svetu toliko neurejenosti in zato gorja. Ali delujejo politiki, gospodarstveniki pa principih ekonomije, ki je skrb za slehernika ali služijo zločestemu hrematizmu? Seveda ne moremo posploševati, a je kljub temu odgovor več kot jasen.
Papež Frančišek je v Apostolski spodbudi Veselje evangelija zapisal: »Pozivam finančne strokovnjake in oblastnike raznih dežel, da premislijo besede nekega modrijana starega veka: “Če svojih dobrin ne delimo z ubogimi, pomeni, da uboge okrademo in jim odvzamemo življenje. Dobrine, ki jih imamo, ne pripadajo nam, ampak njim”« (čl. 58). Prav to misel je poudarjal tudi na srečanju podjetnikov: »Ekonomsko dejavnost je treba preusmeriti v evangelijskem smislu, in to tako, da bo služila osebam in skupnemu dobremu.« »Podjetništvo je dobro skupnega interesa.« »Denar mora služiti in ne vladati!« (Čl. 58.)
Na nas je – na slehernem izmed nas je, da se prebudimo in jasno ločimo kaj je delovanje za javno dobro in takšno ravnanje jasno ločimo od zločestih principov zaradi katerih je toliko gorja. Hrematistiko, ki se je tako spretno prikriva in izdaja za ekonomijo, da izraza hrematizem ne najdete več niti v slovarju tujk, bo potrebno razkrinkati in se povrniti v model delovanja v katerem bo zavladala resnična ekonomija v pravični skrbi za slehernika.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci.
Aristotel postavlja v svojem delu Politika dve vrsti ekonomije. Prva temelji na oikosu – to je ekonomija po meri človekovih potreb, ekonomija, ki je skrb za dom – za slehernika v domu. To ne pomeni, da imajo v njem vsi enako, vsi pa imajo dovolj! Doma je za vse poskrbljeno: nihče ni lačen, brez strehe na glavo, brez zdravniške oskrbe, ljubeče pozornosti … Druga ekonomija pa je hrematistika – bogatenje, ki je namenjeno samemu sebi – kopičenju za posameznike, kar pa je mogoče le, če so ostali vir – če so izrabljani za pridobivanje preobilja izbrancev. Žal je zavladala svetu izrojena ekonomija – hrematizem. Še več: grabežljiva zver se je odela v ovčjo kožo in rovari po našem planetu, ob tem ko se razglaša za edino možno obliko ekonomske ureditve. Oxfamovo poročilo navaja, da osem posameznikov poseduje toliko premoženja kot polovica najrevnejšega človeštva – torej 3,6 milijarde ljudi. Nekdanji grški finančni minister, Janis Varufakis, je v knjigi v kateri je skušal hčeri razložiti gospodarstvo, zapisal, »da se ustvarja na eno stan ogromno bogastva, a hkrati nepopisno nesrečo, gromozansko neenakost in uničujoče krize.«
Že Tales iz Mileta, pa za njim Platon in Aristotel so označili kot dopustno le ekonomijo, ki je že v pomenu besede skrb za dom – za slehernika: ne le človeka, tudi za preostali del stvarstva. Hrematistika je v svoji srži krivična, zločesta in zato nedopustna. Ste že pomislili, kako je mogoče, da je ob sto tisočih, ki so promovirani za doktorje ekonomskih ved na tem svetu toliko neurejenosti in zato gorja. Ali delujejo politiki, gospodarstveniki pa principih ekonomije, ki je skrb za slehernika ali služijo zločestemu hrematizmu? Seveda ne moremo posploševati, a je kljub temu odgovor več kot jasen.
Papež Frančišek je v Apostolski spodbudi Veselje evangelija zapisal: »Pozivam finančne strokovnjake in oblastnike raznih dežel, da premislijo besede nekega modrijana starega veka: “Če svojih dobrin ne delimo z ubogimi, pomeni, da uboge okrademo in jim odvzamemo življenje. Dobrine, ki jih imamo, ne pripadajo nam, ampak njim”« (čl. 58). Prav to misel je poudarjal tudi na srečanju podjetnikov: »Ekonomsko dejavnost je treba preusmeriti v evangelijskem smislu, in to tako, da bo služila osebam in skupnemu dobremu.« »Podjetništvo je dobro skupnega interesa.« »Denar mora služiti in ne vladati!« (Čl. 58.)
Na nas je – na slehernem izmed nas je, da se prebudimo in jasno ločimo kaj je delovanje za javno dobro in takšno ravnanje jasno ločimo od zločestih principov zaradi katerih je toliko gorja. Hrematistiko, ki se je tako spretno prikriva in izdaja za ekonomijo, da izraza hrematizem ne najdete več niti v slovarju tujk, bo potrebno razkrinkati in se povrniti v model delovanja v katerem bo zavladala resnična ekonomija v pravični skrbi za slehernika.
