Dobro jutro, spoštovane poslušalke, poslušalci. Upam, da niste že pri prvih jutranjih poročilih poslušali o novi nesreči sredi Sredozemskega morja. Dan za dnem poslušamo, koliko afriških priseljencev konča svojo pot samo zato, ker njihovi čolni niso prenesli nevarne plovbe. Ob tem še poudarjajo, kako te ljudi izkoriščajo taki in drugačni ljudje, take in drugačne organizacije. Čeprav preživele redko srečamo po naših krajih, je to dobro strelivo za razne politične pogovore in namigovanja na take ali drugačne zarote.
Papež Frančišek se trudi preusmeriti pozornost z velikih besed, kjer mnogi rešujejo Evropo ali cel svet, k preprostemu dejstvu, da je vsak tak slepi potnik na preobremenjenem, neprimernem čolnu, človek, ki ima svojo družino, mater, očeta, brate, sestre. Ob visoko letečih geslih, kjer rešujemo človeštvo, pogosto pozabljamo na konkretnega človeka. Že na vse zgodaj je prav, da se vprašamo, kaj nam bo reševanje sveta, če ne bomo rešili človeka. Ob vsem dolžnem spoštovanju do evropske kulture in zaskrbljenosti, kako naj jo posredujemo naprej, je tako prizadevanje podobno staršem, ki silijo otroka jesti, ko se ta z vso silo upira. Kaj nam bo kultura, ki bo le del raznih folklornih prireditev in razstavljena v muzejih, če tega nihče ne bo zares z veseljem živel.
Ob teh zgodnjih urah vas ne bi rad odpeljal k taki ali drugačni daljni prihodnosti. Raje ostanimo kar pri dnevu, ki smo ga začeli. Ste že preverili, če ste sredi noči na svoj prenosni telefon dobili kakšno sporočilo? Če še niste, vam zagotavljam, da je večina Afričanov to že storila. Ne le sporočil svojih bližnjih, ampak tudi velikih korporacij, ki jim prodajajo sanje, za katere so pripravljeni prehoditi celo Afriko. Težko boste našli Afričana, ki ne bi imel vsaj enega prenosnega telefona. Še težje koga, ki ne bi želel biti v stalnem stiku s svojimi bližnjimi, naj bodo blizu ali daleč. Veliki ponudniki mobilne telefonije vedo za to in to s pridom izkoriščajo. Na vsakem griču je oddajnik s sončnimi celicami, kjer domačini lahko polnijo svoje telefone. S tem revež zapravi še tisto malo denarja, ki ga ima. V pomanjkanju mu multinacionalke v roke prinašajo rajske sanje o obilju in lahkotnosti zahodnega sveta. Ni čudno, da so pripravljeni storiti vse, da bi to tudi dosegli.
Nič ni narobe, če nas skrbi za prihodnost naših otrok, naše kulture. Vprašanje je le, če moramo to delati na račun teh, ki s pridom skrbijo za rast delnic nas, zahodnjakov. Ko bomo danes reševali svet, brali ali celo sami razpredali o taki ali drugačni zaroti, ne pozabimo, da smo pogosto vzrok zanjo kar sami. Obilje, ki ga uživamo, ni zastonj. Želim sebi in vam, da bi skrb papeža Frančiška za večjo odgovornost in pravičnost na svetu napolnila naš današnji in jutrišnji dan.

Dobro jutro, spoštovane poslušalke, poslušalci. Upam, da niste že pri prvih jutranjih poročilih poslušali o novi nesreči sredi Sredozemskega morja. Dan za dnem poslušamo, koliko afriških priseljencev konča svojo pot samo zato, ker njihovi čolni niso prenesli nevarne plovbe. Ob tem še poudarjajo, kako te ljudi izkoriščajo taki in drugačni ljudje, take in drugačne organizacije. Čeprav preživele redko srečamo po naših krajih, je to dobro strelivo za razne politične pogovore in namigovanja na take ali drugačne zarote.

Papež Frančišek se trudi preusmeriti pozornost z velikih besed, kjer mnogi rešujejo Evropo ali cel svet, k preprostemu dejstvu, da je vsak tak slepi potnik na preobremenjenem, neprimernem čolnu, človek, ki ima svojo družino, mater, očeta, brate, sestre. Ob visoko letečih geslih, kjer rešujemo človeštvo, pogosto pozabljamo na konkretnega človeka. Že na vse zgodaj je prav, da se vprašamo, kaj nam bo reševanje sveta, če ne bomo rešili človeka. Ob vsem dolžnem spoštovanju do evropske kulture in zaskrbljenosti, kako naj jo posredujemo naprej, je tako prizadevanje podobno staršem, ki silijo otroka jesti, ko se ta z vso silo upira. Kaj nam bo kultura, ki bo le del raznih folklornih prireditev in razstavljena v muzejih, če tega nihče ne bo zares z veseljem živel.

Ob teh zgodnjih urah vas ne bi rad odpeljal k taki ali drugačni daljni prihodnosti. Raje ostanimo kar pri dnevu, ki smo ga začeli. Ste že preverili, če ste sredi noči na svoj prenosni telefon dobili kakšno sporočilo? Če še niste, vam zagotavljam, da je večina Afričanov to že storila. Ne le sporočil svojih bližnjih, ampak tudi velikih korporacij, ki jim prodajajo sanje, za katere so pripravljeni prehoditi celo Afriko. Težko boste našli Afričana, ki ne bi imel vsaj enega prenosnega telefona. Še težje koga, ki  ne bi želel biti v stalnem stiku s svojimi bližnjimi, naj bodo blizu ali daleč. Veliki ponudniki mobilne telefonije vedo za to in to s pridom izkoriščajo. Na vsakem griču je oddajnik s sončnimi celicami, kjer domačini lahko polnijo svoje telefone. S tem revež zapravi še tisto malo denarja, ki ga ima. V pomanjkanju mu multinacionalke v roke prinašajo rajske sanje o obilju in lahkotnosti zahodnega sveta. Ni čudno, da so pripravljeni storiti vse, da bi to tudi dosegli.

Nič ni narobe, če nas skrbi za prihodnost naših otrok, naše kulture. Vprašanje je le, če moramo to delati na račun teh, ki s pridom skrbijo za rast delnic nas, zahodnjakov. Ko bomo danes reševali svet, brali ali celo sami razpredali o taki ali drugačni zaroti, ne pozabimo, da smo pogosto vzrok zanjo kar sami. Obilje, ki ga uživamo, ni zastonj. Želim sebi in vam, da bi skrb papeža Frančiška za večjo odgovornost in pravičnost na svetu napolnila naš današnji in jutrišnji dan.

Janez Vodičar