Danes bomo spregovorili o dveh stvareh, ki ju vsi počnemo. Moški in ženske, starejši in mlajši, tisti z bolj svetlo in tudi tisti z malo temnejšo poltjo. In kaj sta ti dve stvari? Obrekovanje in opravljanje.
Glede na definicijo, ki jo najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, obrekovati pomeni dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se nekomu jemlje ugled, opravljati pa pomeni pripovedovati o kom kaj resničnega, vendar slabega. Na prvi pogled se zdi, da je opravljanje manj škodljivo, saj konec koncev govorimo resnico, čeprav je ta negativna. Vendar to ne drži. Ko gre za naše odnose so posledice tako enega kot drugega uničujoče. “Spletkarski človek povzroča prepir, obrekovalec razdvaja prijatelje,” je zapisano v svetopisemski knjigi Pregovori (16,28). Obrekovanje in opravljanje sta učinkovita načina sejanja nesloge in sporov ter ločevanja prijateljev. Toda tam, kjer se pojavita, prav tako učinkovito tudi uničujeta zaupanje in sodelovanje, povečujeta napetost in zaskrbljenost, povzročata nastajanje zaprtih skupin, ovirata komunikacijo in škodita ugledu posameznikov.
Obrekovanje in opravljanje sta pravzaprav agresivni dejanji, saj gre za vrsto osebnega napada. To pa počnemo, ker ukvarjanje s samim seboj boli. Boli priznati lastne napake, boli prevzeti odgovornost za lastne neuspehe, boli, ker si ne upamo biti pristni, boli, ker so drugi uspešnejši lepši, bogatejši … in še bi lahko naštevali. In da bi vsaj malo ublažili to svojo bolečino, se raje ukvarjamo z drugimi. Izkrivljamo njihove spodbude, blatimo njihov ugled in seciramo njihov značaj.
Čeprav morda pri obrekovanju in opravljanju ne prevzamemo aktivne, ampak le t.i. pasivno vlogo, vlogo poslušalca, zaradi tega nismo nič boljši. S svojim poslušanjem ne le omogočamo opravljanje in obrekovanje, ampak tudi kažemo, da ne premoremo osebne integritete ter da nas je strah, da bodo zaradi našega stališča “proti” tudi nas izločili in obrekovali ali opravljali.
Če želimo obrekovanje in opravljanje ustaviti, pokažimo ničelno toleranco do tega nečednega početja. Kako?
Predvsem ne obrekujmo in ne opravljajmo! “Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust,” je nasvet, ki ga najdemo v pismu Kološanom (3,8). Če imate težavo s kom zaradi tega, kar vam je ta oseba rekla ali naredila, pojdite in se pogovorite z njo (glej tudi Matej 18,15-18) in ne govorite o tem tistim, ki niso del težave niti vam pri razreševanju ne morejo pomagati.
Drugič, ne poslušajmo obrekovanja in opravljanja. Tega, ki nam poskuša pripovedovati o kom drugem, raje vprašajmo, ali se je že pogovoril z osebo, o kateri nam želi spregovoriti. Če se je, vprašajmo, kako smo mu ali ji lahko v pomoč pri razrešitvi težave. Če se ni, jo ali ga spodbudimo, naj to naredi in po potrebi tudi ponudimo pomoč pri tem. V nobenem primeru pa ne poslušajmo obrekovanja in opravljanja. Zavedajmo se, da oseba, ki nam pripoveduje o napakah drugih, ko se ponudi prava priložnost, prav tako prostodušno razglaša naše napake.
V pismu Filipljanom 4,8 beremo naslednji nasvet: “Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” In če bodo takšne naše misli, tudi s svojimi besedami ter obrekovanjem in opravljanjem ne bomo imeli težav.
Danes bomo spregovorili o dveh stvareh, ki ju vsi počnemo. Moški in ženske, starejši in mlajši, tisti z bolj svetlo in tudi tisti z malo temnejšo poltjo. In kaj sta ti dve stvari? Obrekovanje in opravljanje.
Glede na definicijo, ki jo najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, obrekovati pomeni dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se nekomu jemlje ugled, opravljati pa pomeni pripovedovati o kom kaj resničnega, vendar slabega. Na prvi pogled se zdi, da je opravljanje manj škodljivo, saj konec koncev govorimo resnico, čeprav je ta negativna. Vendar to ne drži. Ko gre za naše odnose so posledice tako enega kot drugega uničujoče. “Spletkarski človek povzroča prepir, obrekovalec razdvaja prijatelje,” je zapisano v svetopisemski knjigi Pregovori (16,28). Obrekovanje in opravljanje sta učinkovita načina sejanja nesloge in sporov ter ločevanja prijateljev. Toda tam, kjer se pojavita, prav tako učinkovito tudi uničujeta zaupanje in sodelovanje, povečujeta napetost in zaskrbljenost, povzročata nastajanje zaprtih skupin, ovirata komunikacijo in škodita ugledu posameznikov.
Obrekovanje in opravljanje sta pravzaprav agresivni dejanji, saj gre za vrsto osebnega napada. To pa počnemo, ker ukvarjanje s samim seboj boli. Boli priznati lastne napake, boli prevzeti odgovornost za lastne neuspehe, boli, ker si ne upamo biti pristni, boli, ker so drugi uspešnejši lepši, bogatejši … in še bi lahko naštevali. In da bi vsaj malo ublažili to svojo bolečino, se raje ukvarjamo z drugimi. Izkrivljamo njihove spodbude, blatimo njihov ugled in seciramo njihov značaj.
Čeprav morda pri obrekovanju in opravljanju ne prevzamemo aktivne, ampak le t.i. pasivno vlogo, vlogo poslušalca, zaradi tega nismo nič boljši. S svojim poslušanjem ne le omogočamo opravljanje in obrekovanje, ampak tudi kažemo, da ne premoremo osebne integritete ter da nas je strah, da bodo zaradi našega stališča “proti” tudi nas izločili in obrekovali ali opravljali.
Če želimo obrekovanje in opravljanje ustaviti, pokažimo ničelno toleranco do tega nečednega početja. Kako?
Predvsem ne obrekujmo in ne opravljajmo! “Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust,” je nasvet, ki ga najdemo v pismu Kološanom (3,8). Če imate težavo s kom zaradi tega, kar vam je ta oseba rekla ali naredila, pojdite in se pogovorite z njo (glej tudi Matej 18,15-18) in ne govorite o tem tistim, ki niso del težave niti vam pri razreševanju ne morejo pomagati.
Drugič, ne poslušajmo obrekovanja in opravljanja. Tega, ki nam poskuša pripovedovati o kom drugem, raje vprašajmo, ali se je že pogovoril z osebo, o kateri nam želi spregovoriti. Če se je, vprašajmo, kako smo mu ali ji lahko v pomoč pri razrešitvi težave. Če se ni, jo ali ga spodbudimo, naj to naredi in po potrebi tudi ponudimo pomoč pri tem. V nobenem primeru pa ne poslušajmo obrekovanja in opravljanja. Zavedajmo se, da oseba, ki nam pripoveduje o napakah drugih, ko se ponudi prava priložnost, prav tako prostodušno razglaša naše napake.
V pismu Filipljanom 4,8 beremo naslednji nasvet: “Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” In če bodo takšne naše misli, tudi s svojimi besedami ter obrekovanjem in opravljanjem ne bomo imeli težav.
