Kdaj si nazadnje opazoval majhne otroke pri njihovi igri? Kako čudovito, sproščujoče in blagodejno je opazovati malčke pri njihovih igrah, v katere so tako zatopijo, da zlahka pozabijo vse okoli sebe. In kako manj blagodejen je pogled na vse številčnejše malo starejše otroke, ki že dajejo vtis nekakšne prekmalu navzete odraslosti. Otroke vseskozi učimo, kako biti pametni, uspešni, morda še kako skrbeti za telo, biti iznajdljivi, tekmovalni ter boljši od drugih in podobno. Zelo malo pa so otroci deležni učenja, kako zadovoljno ali skromno živeti, kako uravnovešati pričakovanja, kako se spopadati z izgubami, z zavrnitvami, z najrazličnejšimi čustvi, tegobami in stanji duha, ki jih kasneje v življenju pogostokrat povsem onesposobijo za trezno razsojo in ravnanje. Ampak ali tisti, ki naj bi otroke tega naučili, vedo, kako to storiti? In kdo so tisti? To smo mi, draga poslušalka, dragi poslušalec, mi odrasli; učitelji, starši, sokrajani, sodelavci, šoferji avtobusov in vlakov, prodajalci, policisti, someščani…
Mi odrasli, ki se sami, kolikor pač znamo in zmoremo, prebijamo skozi življenje polno stresa, napetosti, nezadovoljstva in notranjega nemira. Nihče ti ne more pokazati tvoje poti in te odrešiti vseh dvomov ali težav. Nihče ti ne more dati navodil, kako zadovoljno in radostno živeti tam in v okoliščinah, kjer si. Tisti, ki podleže skušnjavi dajanja tovrstnih “receptov’’, ne živi v tvojih razmerah, ne živi tvojega načina življenja. Potrebno je lastno raziskovanje te odprte širjave, ki ji pravimo življenje. Škarje in platno sta vseskozi v tvojih rokah, ne glede na okoliščine, v katerih se nahajaš.
Ne zaradi okolice in drugih ljudi, zaradi nenehnega hitenja smo slepi za nešteto čudežev in lepot, ki nam jih na Pot nenehno postavljaja Življenje. Kako spet vse to videti, kako se spet naučiti pozabljene otroške nikoli potešene radovednosti, čudenja in učenja? Da bi ponovno videli, ni potrebno storiti ničesar velikega, le prenehati zanemarjati tisto, čemur pravimo Srce in kar zdaleč prekaša razum.
V naravi srca so skromnost, hvaležnost in ljubezen. Vredno je ponovno raziskati te, pogosto spregledane vrline, ki imajo neizmerno moč ozdravljenja. Hvaležnost za dar življenja in za vse darove, ki so mi bili dani ali mi je bilo omogočeno, da so del mojega življenja. Kozarec pitne vode, grižljaj, pogled, postelja, objem, solza, nasmeh, pesem.
Preizkusi sam ali lahko na tak način najlažje, najbolj enostavno in poceni v samemu sebi ustvariš zdrave temelje za bolj umirjeno življenje, za preprečevanja stresa in mnogih drugih tegob sodobnega časa. Lahko pričneš takoj zdaj.
Kdaj si nazadnje opazoval majhne otroke pri njihovi igri? Kako čudovito, sproščujoče in blagodejno je opazovati malčke pri njihovih igrah, v katere so tako zatopijo, da zlahka pozabijo vse okoli sebe. In kako manj blagodejen je pogled na vse številčnejše malo starejše otroke, ki že dajejo vtis nekakšne prekmalu navzete odraslosti. Otroke vseskozi učimo, kako biti pametni, uspešni, morda še kako skrbeti za telo, biti iznajdljivi, tekmovalni ter boljši od drugih in podobno. Zelo malo pa so otroci deležni učenja, kako zadovoljno ali skromno živeti, kako uravnovešati pričakovanja, kako se spopadati z izgubami, z zavrnitvami, z najrazličnejšimi čustvi, tegobami in stanji duha, ki jih kasneje v življenju pogostokrat povsem onesposobijo za trezno razsojo in ravnanje. Ampak ali tisti, ki naj bi otroke tega naučili, vedo, kako to storiti? In kdo so tisti? To smo mi, draga poslušalka, dragi poslušalec, mi odrasli; učitelji, starši, sokrajani, sodelavci, šoferji avtobusov in vlakov, prodajalci, policisti, someščani…
Mi odrasli, ki se sami, kolikor pač znamo in zmoremo, prebijamo skozi življenje polno stresa, napetosti, nezadovoljstva in notranjega nemira. Nihče ti ne more pokazati tvoje poti in te odrešiti vseh dvomov ali težav. Nihče ti ne more dati navodil, kako zadovoljno in radostno živeti tam in v okoliščinah, kjer si. Tisti, ki podleže skušnjavi dajanja tovrstnih “receptov’’, ne živi v tvojih razmerah, ne živi tvojega načina življenja. Potrebno je lastno raziskovanje te odprte širjave, ki ji pravimo življenje. Škarje in platno sta vseskozi v tvojih rokah, ne glede na okoliščine, v katerih se nahajaš.
Ne zaradi okolice in drugih ljudi, zaradi nenehnega hitenja smo slepi za nešteto čudežev in lepot, ki nam jih na Pot nenehno postavljaja Življenje. Kako spet vse to videti, kako se spet naučiti pozabljene otroške nikoli potešene radovednosti, čudenja in učenja? Da bi ponovno videli, ni potrebno storiti ničesar velikega, le prenehati zanemarjati tisto, čemur pravimo Srce in kar zdaleč prekaša razum.
V naravi srca so skromnost, hvaležnost in ljubezen. Vredno je ponovno raziskati te, pogosto spregledane vrline, ki imajo neizmerno moč ozdravljenja. Hvaležnost za dar življenja in za vse darove, ki so mi bili dani ali mi je bilo omogočeno, da so del mojega življenja. Kozarec pitne vode, grižljaj, pogled, postelja, objem, solza, nasmeh, pesem.
Preizkusi sam ali lahko na tak način najlažje, najbolj enostavno in poceni v samemu sebi ustvariš zdrave temelje za bolj umirjeno življenje, za preprečevanja stresa in mnogih drugih tegob sodobnega časa. Lahko pričneš takoj zdaj.
