Po petnajstih letih življenja v hrupu sem se odpravila na duhovni umik. Moja edina želja je bila, potopiti se v tišino in si odpočiti od vsega glasnega, odvečnega in zlaganega, kar se neizogibno poraja v sobivanju z drugimi. Poznala sem strahove, ki ob takih umikih privrejo na plano, a ob tem nisem občutila posebne tesnobe; nelagodje me je oplazilo le ob misli, da tudi tu ne bom povsem sama. Kar čim prej sem zato želela opraviti s protokolom uvodnih predstavitev in oditi stran, v zgolj svoj tihi svet.
Kako se je torej zgodilo, da se je to, kar je v mojih mislih predstavljajo neizogibno oviro, spremenilo v nenadejani cilj?
Prostor, kjer smo se zbrali, so zalili zvoki petih psalmov. Čeznje so zdrsele besede sestre uršulinke, besede o tem, kako je vse, kar je lepega in težkega, že v nas samih, v naši človeški naravi, ujeti v nenehno dviganje in padanje. Tok mojih, še do pred kratkim premočrtnih misli je začel krožiti okoli glinene figure ženske, ki je stala sredi mize. Upodabljala je držo čaščenja in obenem krčevitega oklepanja svoje bolečine. Ubrana samopredstavitev, kot sem si jo zamislila pred srečanjem, se je sesedla vase in besede, ko sem prišla na vrsto, so ubrale svojo pot: pot fragmentarnega in jecljajočega, a globoko iskrenega izrekanja. Učinek ostalih predstavitev ni izostal, besede so prihajale vame nepotvorjene in čutila sem, da so tudi moje prihajale prav takšne do njih.
Vse se je odvilo tako hitro in nepričakovano, da sem se šele za nazaj v polnosti zavedela, kako se je lupina videza tisti dan, tisto uro milostno razplastila. Zasijalo je jedro. Znotraj zidov opreznosti in strahu smo občutili dejanskost naših bivanjskih položajev in resničnost naše človeške stvarnosti.
Potrebo po tišini je povsem nenadejano potešila bližina, njeno navidezno nasprotje in njen pravi obraz. Ko se srečamo s svojo ranljivostjo, smo najprej prav tam − v tišini, iz katere smo zgrajeni in ki nas zato celi, krepi in hrani. V stiku z njo naša samota postane razpoložljiva za srečanje z drugo samoto. Ko se najdeta, se zgodi bližina, od katere nam ni več potrebno bežati, da bi našli svoj mir.
Po petnajstih letih življenja v hrupu sem se odpravila na duhovni umik. Moja edina želja je bila potopiti se v tišino in si odpočiti od vsega glasnega, odvečnega in zlaganega, kar se neizogibno poraja v sobivanju z drugimi. Poznala sem strahove, ki ob takih umikih privrejo na plano, a ob tem nisem občutila nikakršne tesnobe. Nelagodje me je oplazilo le ob misli, da tudi tu ne bom povsem sama. Kar čim prej sem zato želela opraviti s protokolom uvodnih predstavitev in oditi stran, v zgolj svoj tihi svet.
Kako se je torej zgodilo, da se je to, kar je v mojih mislih predstavljajo neizogibno oviro, spremenilo v nenadejani cilj?
Prostor, kjer smo se zbrali, so zalili zvoki petih psalmov. Čeznje so zdrsele besede sestre Uršulinke, besede o tem, kako je vse, kar je lepega in težkega, že v nas samih, v naši človeški naravi, ujeti v nenehno nihanje med dviganjem in padanjem. Tok mojih še do pred kratkim premočrtnih misli je začel krožiti okoli figure iz gline, ki je sredi mize upodabljala žensko v drži, ki je bila nekaj vmes med čaščenjem in krčevitim oklepanjem svoje bolečine. Ubrana samopredstavitev, kot sem si jo zamislila pred srečanjem, se je hipoma sesuvala v prah in besede, ko sem prišla na vrsto, so ubrale čisto drugo pot. Pot fragmentarnega in jecljajočega, a globoko iskrenega izrekanja. Predstavitve ostalih udeležencev so bile enako žive in resnične, prihajale so vame nepotvorjene in čutila sem, da so tudi moje besede prihajale prav takšne do njih.
Vse se je odvilo tako hitro in nepričakovano, da sem se šele za nazaj v polnosti zavedela, kako se je lupina videza tisti dan, tisto uro milostno razplastila. Zasijalo je jedro. Jedro, v katerem obrazci, zgrajeni iz opreznosti in strahu, pustijo resničnosti naših bivanjskih položajev in naše človeške stvarnosti, da zasije skoznje.
Potrebo po tišini je povsem nenadejano potešila bližina. Njeno navidezno nasprotje in njen pravi obraz. Ko se srečamo s svojo ranljivostjo, smo najprej prav tam − v tišini, iz katere smo zgrajeni in ki nas zato celi, krepi in hrani. V stiku z njo pa postanemo razpoložljivi za srečanja z drugimi samotami. Ko se najdeta dve tišini, se zgodi bližina, od katere nam ne bo več potrebno bežati stran, da bi našli svoj mir.
