Obsesivno kompulzivna motnja
V popularni kulturi je eden od bolj prepoznavnih likov z obsesivno kompulzivno motnjo detektiv Monk. V zadnji marčevski oddaji Možgani na dlani smo raziskali, kaj se dogaja, ko se pojavijo vsiljive misli kot so »vse je umazano in polno bacilov«, »sem ugasnil/a pečico?«, »nekaj slabega se mi bo zgodilo!«. Kako se zoperstavimo strahu in tesnobi, ki se ob tem pojavi, kaj so kompulzivna dejanja, kako dobro so strokovnjakom že poznani mehanizmi obsesivno- kompulzivne motnje in zakaj vsaka nagnjenost k čistoči, redu ali vraževerju še ni nujno razlog za skrb?
Različni obrazi OKM
V tokratni oddaji je Mojca Delač v radijsko družbo oddaje Možgani na dlani povabila Aleksandro Meško, specialistko klinične psihologije. Uvodoma je pojasnila, da je obsedenost s čiščenjem eden od postopkov, ki so del obsesivno kompulzivne motnje (OKM), ta pa ima lahko “različne obraze”. Pri motnji gre v prvi vrsti za to, da imajo ljudje različne obsesije – predstave, impulze, ki so zanje nesprejemljivi. Kompulzije pa so različni postopki, “od tapkanja do štetja”, ki so lahko bodisi fizični, bodisi psihični.
Kadar gre za strah, da bi se mi okužili, govorimo o fobijah, pojasnjuje Aleksandra Meško, ko pa gre za misli, da bi lahko naredili škodo drugemu, gre za obsesijo. Kadar imamo takšne misli, nas je strah. Postopek, ki nas pomiri, je kompulzija. Vsakič, ko to naredimo, se strah zniža, zato to kompulzije še dodatno spodbudi oziroma motivira.
Kadar začnejo te misli bistveno spreminjati kvaliteto našega življenja, govorimo o motnji.
Begajoče misli, ki nas prestrašijo
Kadarkoli možganom ne damo strukturirane aktivnosti, naše misli begajo: “Lahko o nečem sanjarimo, lahko v mislih rešujemo problem, se ukvarjamo z mislimo, kaj bomo jutri jedli za kosilo“. To se nam dogaja medtem, ko opravljamo neke rutinske aktivnosti.
Kadar pride do takšne situacije, se v spontanem miselnem toku pojavijo nepovezane misli, ki so družbeno nesprejemljive. Ugotovili so, da imamo kakšnih 4000 takšnih begajočih misli v budnem stanju na dan, vsaj 13 odstotkov od teh je nerealističnih, z neko čudno vsebino, recimo agresivno ali seksualno. Takšne misli socialno niso zaželene.
Obsesije razvijejo tisti, ki se na te spontane misli negativno odzovejo. To so ponavadi ljudje, ki imajo zelo močne moralne kriterije.
Prepričani so, da so lahko določene misli nevarne, da se lahko uresničijo. Če se na ta način odzovejo, se prestrašijo in jih hočejo obvladovati, se z njimi boriti. Prav ta borba pa naredi to, da ima človek občutek, da se misli vsiljujejo.
Kot je še pojasnila Aleksandra Meško, v procesu zdravljenja najprej osebam s to motnjo razložijo, kaj je srž težave in zaradi česar prihaja do obsesij, jih naučijo, kako borbo proti mislim nadomestiti s sprejemanjem, v drugem koraku pa raziščejo dejavnike, ki so njihove osebnostne značilnosti in predstavljajo ozadje za to, kar se je začelo dogajati.