Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet.  To dokazuje tudi  podatek, da je bilo treba v davnih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi "klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva" postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke dobivali iz Italije, in to v času vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala tovrstno gospodarsko dejavnost. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18.  pa je pri nas napočila zlata doba svilogojstva.

Prihod sviloprejk pa ni bil nekaj preprostega. Dokler se ni nihče spraševal, kako nastane svila, ni bilo potrebe pa prenosu tehnologije – pozneje, ko se je izkazalo, da je svila produkt gosenic, pa se je to spremenilo. Prenos sviloprejk in tudi murvovih dreves so opravili misijonarji. Ti so skrili tako jajčeca gosenic sviloprejk kot semena murv v bambusove palice. Prvi poskus gojenja v Evropi je sicer padel v vodo, ker so namesto semen murve posadili jajčeca sviloprejk. Ko so spoznali svojo zmoto so počasi ugotovili tudi, da je najugodnejše območje za gojenje sviloprejk mediteranski prostor, saj so le-te občutljive za vlago in nizke temperature.

 Pot svile

Sviloprejke so "potovale"tudi po kopnem, ne samo po morju, po tako imenovani "svilni poti". Ta pot je šla  iz Indije skozi Turčijo, v Španijo, Italijo in naše kraje, pove Uša Lover kulturna antropologinja, poznavalka zelišč, doma iz Koprivnega na italijanski strani Goriških Brd.

Sviloprejke so gojili predvsem na Primorskem in današnjem Goriškem,  pa  tudi v Prekmurju, na Dolenjskem in v predalpskih dolinah, čeprav je bilo tam več težav. Za sviloprejke je bilo treba zasaditi murve, saj jedo samo murvovo listje. Murve sicer niso bile težavne, bolj sviloprejke, ki so občutljive za mraz, zato so zanje primernejše nižine, recimo Prekmurje. Na hribovitih predelih so jih sicer vzgojili, vendar so se pojavile bolezni in nizke temperature, zaradi katerih murve niso pravočasno vzbrstele in za sviloprejke ni bilo hrane, tako da so poginile. 

Tudi to, sicer zelo razširjeno panogo, pa so pretresale številne težave. Na prelomu 19. stoletja ni bilo burno le zaradi vojn, ampak tudi zato, ker je na evropske trge počasi začela prihajati tudi azijska svila. To prej ni bilo mogoče, saj so v Evropi lahko prodajali in kupovali le evropsko, ki je bila dražja. Poleg tega je zaradi vojn zmanjkalo delovne sile. Po koncu I. svetovne vojne je območje Goriške prišlo pod Italijo, ki je spodbujala svilogojstvo. Vendar je trajalo kar nekaj časa, preden so ljudje obnovili svoja v vojni porušena domovanja in obdelovalne površine. Med vojno so veliko murvovih dreves požgali zaradi kurjave, zato je bilo treba obnoviti tudi nasade murv. Sčasoma so se stvari sicer normalizirale, vendar je prišla II. svetovna vojna, ki je razvoj spet ustavila. Pa ne popolnoma. Še vedno so trgovali s sviloprejkami, nekateri so prodajali jajčeca gosenic, drugi murvovo listje. Poleg vojn so na svilogojstvo vplivala prva sintetična vlakna, ki so postala konkurenca svilenim tkaninam, svoje pa je naredil tudi, kot rečeno,  vstop cenejše azijske svile, še doda Uša Lover.

Od jajčec do svile

Razvoj sviloprejk od jajčec do svile so spremljali, raziskovali in  dokumentirali učenci Osnovne šole Dobrovo v Goriških Brdih, pod mentorstvom Alojza Vuge, ki je tudi avtor  spodnjih fotografij.

Zagnana mladina

Na Osnovni šoli Dobrovo v Gorških Brdih  so organizirali precej raziskovalnih akcij in projektov, v katerih so sodelovali učenci sedmih in osmih razredov. Tudi učenci na nižjih stopnjah, v 5. in 6. razredu, so večkrat pokazali veliko zanimanje za to, da bi sodelovali pri kakšnem raziskovalnem projektu. Vodstvo šole, pod vodstvom že pokojnega Petra Stresa, jim je ustreglo in tako so leta 1996 sodelovali pri raziskovalni nalogi: Svilogojstvo. To je predlagal upokojeni učitelj Alojz Vuga, ki je takrat opozoril, da je ta gospodarska dejavnost na Goriškem že zamrla.

 

Projekt učencev

Pri samem gojenju so sodelovali štirje učenci in sin Alojza Vuge, ki je bil mlajši. Sviloprejka je navajena jesti tudi popoldne, zvečer, čez konec tedna, zato je moral biti ob gosenicah stalno nekdo navzoč. Več učencev so skušali vključiti tudi v terensko raziskavo o svilogojstvu, ki so jo potem opravili  z anketnimi listi. Učencem, ki so anketirali na terenu so pripravili vprašanja, ki so bila mogoče malo nerodno zastavljena, in zato so dobili zelo različne odgovore – recimo, ko so spraševali  ljudi koliko se jih je ukvarjalo s svilogojstvom, so v posameznih vaseh to spraševali  učenci različnih starosti in zato so dobili tudi popolnoma različne odgovore. Ti podatki potem niso bili uporabni. V Brdih je 45 vasi in iz skoraj vsake vasi je bil vsaj en učenec, ki je to zbiral, vendar za strokovno uporabo podatki niso bili primerni. V redkih vaseh brez šolarjev pa ankete niso opravili.

 

Gojenje

Učenci, ki so sviloprejke gojili, pa so se sproti učili, da te ne smejo dobiti mokrega ali uvelega listja, da mora biti v prostoru tišina in podobno. Prostor za gojenje so zelo težko našli – v zasebnih hišah to ni bilo mogoče, v šoli pa je bil za to najprimernejši šolski arhiv. Učenci so  svoja opažanja pri gojenju sviloprejke in rezultate svojih raziskav predstavili vsem učencem od prvega do osmega razreda, sviloprejke-gosenice, in kokone pa so pokazali tudi otrokom v vrtcu.

O tem projektu so posneli tudi video

 Prav gotovo je fotodokumentacija takih stvari zanimiva za Šolsko kroniko, posneli pa so tudi video, vendar ne z namenom, da bi to postal resen film – bolj je šlo za interno dokumentacijo, ki bi jo lahko uporabili pri pouku, je povedal Alojz Vuga. Kasneje pa je iz tega vseeno nastal "dokumentarni film, ali zapis".

 

Večna svila

O svilogojstvu obstaja kar nekaj poljudnih in strokovnih  zapisov, v nekaterih muzejih imajo občasne razstave, fotografski material in drugo dokumentarno gradivo. V svetovnem merilu omenimo Kitajski nacionalni muzej svile, pa Libanonski muzej svile, muzej v Yokohami, muzej  ob jezeru Como,v Italiji, in še bi lahko naštevali.

Milan Trobič