Aktualno

Dom brez odpadkov

ekoloski_otok
foto: wikipedia.org

V Sloveniji vsak prebivalec na leto proizvede 433 kg komunalnih odpadkov. Čeprav nas ta številka ne uvršča v svetovni vrh, pa količine teh odpadkov hitro naraščajo. V enem letu se je številka povečala kar za pet odstotkov. Razlogi za to se skrivajo v sodobnem načinu življenja, ki je naravnano tako, da je potrošniku kar najbolj udobno, posledično pa se prav vsaka reč prodaja skupaj z veliko količino embalaže, poleg tega pa nam ponudijo marsikaj, česar sploh ne potrebujemo. Toda takšnemu življenjskemu slogu se da povsem odreči, ne da bi bila s tem okrnili kvaliteto življenja. O tem je ob predstavitvi slovenskega prevoda knjige Dom brez odpadkov pripovedovala gurujka gibanja Nič odpadkov Bea Johnson.

 

Življenje Francozinje Bee Johnson je bilo še pred desetimi leti povsem običajno življenje v ameriškem slogu. Z možem sta živela v predmestju San Francisca v veliki hiši, prepolni stvari, pripoveduje.

“Začelo se je z odločitvijo, da se preselimo v stanovanje bolj v središče mesta, da ne bi več potrebovali avta za vsako stvar. Ob selitvi smo vzeli s seboj le manjši del stvari in nenadoma odkrili , da manj ko imaš stvari, več imaš časa, da počneš stvari, ki jih rad počneš.”

 

Vzporedno s to novo odkrito preprostostjo, pa se je poglobilo tudi njuno zanimanje za okoljsko problematiko.

“Ko sva prebrala nekaj knjig in si ogledala nekaj dokumentarnih filmov, naju je oba z možem potrlo razmišljanje o tem, kakšno prihodnost zapuščava otrokom. Ugotovila sva, da lahko tudi sama soustvarjava svetlejšo prihodnost za najina otroka. Začela sva spremljati porabo energije in vode, potem sem se lotila še smeti in skušala odkriti pravo rešitev za vse smeti, ki jih je najin življenjski slog proizvajal. Začela sem s svojimi kozarci hoditi k pultom za meso, ribe ali sir, naredila sem si vrečke iz blaga, v katere sem nakupovala suho hrano, in postopno sem opravila z vsemi vidiki smeti v našem domu.”

 

Prehod v povsem nov življenjski slog, zaradi katerega Beo Johnson danes imenujejo tudi gurujka gibanja nič smeti, pa se ni zgodil z danes na jutri.

“Rekla bi, da je bil prehod počasen. Nisva niti vedela, da greva v smer življenja brez smeti. 2006 smo se odločili preseliti se, 2008 sem se začela ukvarjati z vprašanjem smeti in 2010 mi je uspelo doseči določeno ravnotežje. Kajti preizkusiti sem morala kar precej različnih pristopov, da sem odkrila, kaj deluje in kaj ne. V nekem trenutku sem sama delala kruh, sir, maslo, sojino mleko, potem pa sem ugotovila, da tako ne bo šlo na dolgi rok. Oba z možem sva namreč polno zaposlena. Če hočeva vse življenje vztrajati pri principu brez smeti, morava najti alternative, ki so za naju dolgoročno sprejemljive.”

 

O svojih izkušnjah in spoznanjih je Bea Johnson začela pisati na svojem blogu, pri tem pa sprva ni bila deležna pozitivnega sprejema. Našli so se kritiki, ki so menili, da hoče preveč kot tisti, ki so bili mnenja, da ves njen trud ni dovolj.

“Nekateri so bili mnenja, da je cilj tako ekstremen, da se ne da doseči, drugi pa, da ne delava dovolj, ker enkrat na teden jeva meso, ker letiva z letali, ker uporabljava toaletni papir … Nekateri so menili, da sva nekakšna hipija in da živiva v gozdu. Toda vse te napačne predstava sva uspešno razbila. Številni so tudi govorili, da zagotovo ne delam, da to početje vzame preveč časa in preveč stane.”

Toda Bea Johnson zagotavlja, da jima njun življenjski slog dejansko prihrani kar štirideset odstotkov družinskega proračuna, saj konec koncev pri nakupovanju plačujemo tudi embalažo, poleg tega pa nakupimo vse polno stvari, brez katerih bi prav tako dobro shajali. Kvaliteta njihovega družinskega življenja se je močno izboljšala, Bea Johnson pa se je odločila, da svoje izkušnje zapiše tudi v obliki nekakšnega priročnika. Tako je nastala knjiga Dom brez odpadkov.

“Na poti v življenjski slog z nič odpadki je najprej pomembno, da odklonite vse, česar ne potrebujete. Zato se je treba le naučiti reči ne. Ko me ljudje vprašajo, kaj je prvi korak, preprosto rečem, recite ne. Ko vam bo hotel naslednjič kdo kaj dati, pa naj bo to plastična vrečka, vizitka, brezplačni kemični svinčnik na konferenci ali pa v hotelih stekleničke šampona, razmislite, ali to res potrebujete. Razumeti morate, da s tem, ko te stvari vzamete, ustvarjate povpraševanje po njih in potrebo, da jih izdelajo še več. Začne se torej z zavračanjem stvari, ki jih ne potrebujete. Druga točka pa je zmanjševanje tistega, kar potrebujete. Greste skozi svoje stvari in vse, česar ne uporabljate, ponudite na razpolago drugim, tako pa tudi spodbujate in krepite trg z rabljenimi izdelki. Tretje pa je pravilo o ponovni uporabi. Izdelke za enkratno uporabo zamenjate z alternativnimi, ki se dajo večkrat uporabiti. Če pa kaj nujno potrebujete, kupite rabljene stvari. Ponovna uporaba je nekaj, kar lahko vsakdo stori. Vsakdo lahko uporabi stare majice kot krpe namesto papirnatih brisač, robčke iz blaga namesto papirnatih, vprašajte stare starše, ker jih kje v predalu zagotovo imajo.”

Tudi recikliranje po pojmovanju Bee Johnson ni nekaj, kar nas rešilo proizvodnje smeti, čeprav je nedvomno koristno. Toda ničesar se ne da reciklirati v nedogled, zato je vedno bolje, če se vsem stvarem za enkratno uporabo preprosto izognemo. To postaja tudi pri nas vse bolj izvedljivo, razlaga Urša Zgojznik z društva Ekologi brez meja.

 

Navade se da spreminjati in izkušnje Bee Johnson pričajo o tem, da s lahko s tem, da se izognemo na videz najbolj udobnim navadam potrošniške družbe, pravzaprav temeljito poenostavimo življenje in med drugim tudi prihranimo.

 

V Svetovalnem servisu o pravilnem ločevanju odpadkov

Papirnati robčki sodijo med biološke odpadke, tetrapak med embalažo, odpadno olje moramo oddati na zbirnem centru. Vse to so stvari, ki bi jih zdaj že morali poznati. Pa je res tako? V petkovem Svetovalnem servisu po osmi bo z nami Marinka Vovk, doktorica bioloških znanost iz Okoljsko raziskovalnega zavoda Slovenske Konjice. Govorili bomo o ločevanju odpadkov, pa tudi o ponovni uporabi in popravilih. Ni namreč nujno, da vsaka zadeva, za katero se nam zdi, da je odslužena, postane odpadek.

Ločevanje odpadkov, ponovna uporaba in popravila