Rojstna hiša gledališkega igralca RADA NAKRSTA je bila kar Narodni dom v Trstu, sicer središče kulturnega in političnega življenja tržaških Slovencev. Rodil se je na današnji dan pred 110-imi leti. Na odru je prvič nastopil že, ko mu je bilo dvanajst let, in to prav v svoji rojstni hiši.
Po požigu tržaškega Narodnega doma leta 1920 je z materjo odšel v Maribor in ob delu na železnici obiskoval dramsko šolo. Nastopal je na ljubiteljskih odrih ter z majhnimi vlogami v mariborskem gledališču, v katerem je bil leta 1929 stalno angažiran. Med drugo svetovno vojno je nastopal v ljubljanski Drami, po njej pa je odšel v Slovensko stalno gledališče v Trst in kmalu postal njegov prvi igralec. Dramske like je oblikoval domišljeno in občuteno, z izbranim govorom in gibom; njegov ustvarjalni razpon je bil zelo velik. Rado Nakrst je leta 1976 prejel Borštnikov prstan, tri leta pozneje pa še Prešernovo nagrado.
—–
Na današnji dan pred 60-imi leti je z Gospodarskega razstavišča v Ljubljani stekel prvi javni televizijski program; uradni rojstni dan slovenske televizije je sicer oktobra dve leti pozneje. Od 4. do 16. avgusta 1956. leta je bila namreč na Gospodarskem razstavišču mednarodna razstava radia in telekomunikacij. Takrat so dali ljubljanskemu radiu na voljo posebno dvorano, od koder so po tri ure na dan prek začasnega oddajnika predvajali televizijski spored – seveda »živo«. Sestavljen je bil iz pregleda aktualnih dogodkov, kulturnih zanimivosti in športnih poročil.
Da bi si to tehnično novost lahko ogledalo kar največ ljudi – v Ljubljani je bilo namreč takrat le kakšna dva ducata zasebnih televizijskih sprejemnikov – so tv aparate postavili v nekatere izložbe ob glavnih mestnih ulicah. Gledalci so tako prvikrat videli radijske napovedovalke in napovedovalce, med prvimi znanimi in priljubljenimi gosti pa je nastopil Frane Milčinski Ježek. Na začetku programa se je na televizijskih zaslonih prikazal napis: »Radio Ljubljana – televizijska oddaja – televizijski studio Gospodarsko razstavišče«.

Vsake olimpijske igre imajo svojega junaka; na tistih v Berlinu pred osemdemdesetimi leti je bil to ameriški temnopolti atlet Jesse Owens. Osvojil je namreč kar štiri zlate medalje: v tekih na 100 metrov (izenačil je olimpijski rekord), na 200 metrov (postavil je nov olimpijski in svetovni rekord), v skoku v daljavo (nov olimpijski rekord) ter v štafeti 4 x 100 metrov – tudi to je bil olimpijski in svetovni rekord.
Užaljen zaradi njegove zmage je nemški diktator Adolf Hitler takrat jezno zapustil olimpijski stadion, saj mu je Owens – temnopolti športnik – s svojimi zlatimi medaljami onemogočil poskus, da bi olimpijske igre izrabil za propagiranje nacistične rasistične teorije o večvrednosti bele oziroma arijske rase.
Sicer pa je bil legendarni ameriški atlet Jesse Owens v letih med obema vojnama prav gotovo eden izmed najuspešnejših lahkoatletov na svetu. Njegov svetovni rekord v skoku v daljavo, ki ga je postavil še pred berlinskimi olimpjskimi igrami (8 metrov in 13 centimetrov), je veljal kar četrt stoletja.

Pavle Jakopič