Na današnji dan pred 430-imi leti so jezuitsko šolo v Gradcu povzdignili v univerzo. Na njej so poučevali teologijo, filozofijo in svobodne umetnosti, postala pa je pomembno žarišče rekatolizacije in je močno vplivala na duhovno preobrazbo notranjeavstrijskih dežel. Od ustanovitve do leta 1700 je na graški univerzi poučevalo kar 37 profesorjev iz slovenskih dežel.
—–
Prvi patri bosonogega avguštinskega reda so prišli v Ljubljano leta 1642 ter na Ajdovščini zgradili samostan in cerkev svetega Jožefa. Ko je cesar Jožef II. leta 1782 začel ukinjati samostane, ki niso bili neposredno vključeni v pastoralno, šolsko ali socialno delo, je na današnji dan leta 1784 to doletelo tudi samostan bosonogih avguštincev v Ljubljani. Cesar ga je z dekretom izročil usmiljenim bratom iz Trsta z nalogo, da ga spremenijo v splošno bolnišnico. Načrte za preureditev je pripravil inženir Schmerl in pri tem prvič v naši zgodovini predvidel tudi oskrbo duševno bolnih. Njegovi predlogi veljajo za začetek organiziranega slovenskega psihiatričnega skrbstva. “Civilna bolnica”, ustanovljena leta 1786 v Ljubljani, velja za prvo bolnišnico v sodobnem pomenu na Slovenskem.
—–
Naravoslovec FRAN DOBOVIŠEK je leta 1908 na Dunaju opravil izpit za preparatorja in se naslednje leto zaposlil v tedanjem Deželnem muzeju v Ljubljani. Posvetil se je predvsem raziskovanju favne metuljev – odkril je več novih vrst – in plazilcev. Svojo veliko zbirko vzgojenih eksotičnih vrst metuljev je podaril muzeju; zdaj jo hrani Prirodoslovni muzej v Ljubljani. Fran Dobovišek se je rodil na današnji dan pred 130-imi leti v Boštanju.
—–
Ljubljano je na današnji dan leta 1895 – bila je velikonočna nedelja – malo pred polnočjo prizadel rušilni potres. Pozneje so v knjigi, ki jo je izdal ljubljanski magistrat, zapisali:
“Ob 11-ih in 16 minut zvečer je začelo vse mesto grozen ples. Kakor bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov navzgor, je počilo nekaj neznanega, strašnega, neumljivega pod Ljubljano.”
Približno četrtino vseh hiš v mestu – takrat je imela Ljubljana približno 31.000 prebivalcev – je potres podrl ali pa tako poškodoval, da so jih morali pozneje porušiti. Nekatere stavbe so bile sicer na videz cele, a znotraj je bilo precejšnje razdejanje: razpokani oboki, pretrgane obočne vezi, udrti stropi in razrahljana stopnišča. Največ škode je bilo na starih poslopjih z meter debelimi zidovi.
Deželna bolnišnica ob Dunajski cesti se je spremenila v razvalino, hudo poškodovani so bili tudi lontovž (poslopje deželne vlade) in knežji dvorec na Turjaškem trgu ter deželni dvorec na Kongresnem trgu; tega so morali pozneje podreti. Neuporabno je postalo poslopje gimnazije oziroma nekdanjega liceja na Vodnikovem trgu, tudi kaznilnica na Gradu je utrpela hude poškodbe, levi breg Ljubljanice je bil zaradi slabih talnih pogojev zelo prizadet, deloma pa tudi desni breg, še zlasti današnja Stritarjeva ulica, območje Tromostovja, Wolfove, Gosposke in Vegove ulice. Poškodovane hiše so začeli podpirati s tramovi, da bi ob morebitnih močnejših sunkih preprečili razsutje.
Ko so posebne komisije pozneje začele ocenjevati škodo, je bilo tramov čedalje več. Ljudje so špekulirali, da bodo škodo ocenili više, če bo hiša bolj podprta in tako videti bolj poškodovana. Sicer pa je potres zahteval sedem človeških žrtev in nekaj ranjenih. Mnogi prebivalci so še kakšna dva tedna prebivali v 600 železniških vagonih in šotorih, v Trnovem pa kar v velikih zeljarskih sodih; dvesto jih je potresnikom dal na razpolago oče slikarja Riharda Jakopiča. V začetku maja je mesto obiskal cesar Franc Jožef in spodbudil še hitrejšo akcijo zbiranja pomoči, že čez dve leti pa je začela v Ljubljani delovati prva seizmološka postaja v monarhiji; postavil jo je profesor Albin Belar.
Iskanje
