Nedeljska reportaža

‘Naš center bi bil lahko prostor za piknik!’

10

Starejše poslušalke in poslušalci se gotovo spomnijo termina ‘smetišče’ ali morda ‘odpad’. Obe besedi sta opisovali prostor, kamor so ljudje pripeljali prav vse tisto, česar doma niso potrebovali. Pogosto se je od tam daleč naokoli širil smrad, širše območje pa je bilo zelo raznolik ekosistem številnih vrst glodavcev in mrčesa. O kakršnem koli ločevanju odpadkov ni bilo govora. Ločevalo se je samo dvoje – uporabno in neuporabno. Kar je bilo neuporabnega, se je na orjaške kupe nalagalo toliko časa, da je zmanjkalo prostora. Potem so čez nasuli zemljo, posadili travo in pustili ubogemu planetu, da je sčasoma s smetmi opravil sam. Kaj vse je takrat steklo v podtalnico ali izpuhtelo v ozračje, natančno ne ve nihče.

Na srečo zanamcev se je odnos do odpadkov korenito spremenil in najprej smo smetišča in odpade preimenovali v deponije, manjša odlagališča, od koder so sortirane odpadke vozili v nadaljnjo obdelavo ali hranjenje, pa v centre za ravnanje z odpadki. Predpogoj za spremenjen odnos do smeti je bila nuja, saj je počasi postajalo jasno, da nam grozi zadušitev v lastnih odpadkih. Če bi otroke danes s časovnim strojem odpeljali v leta naše mladosti, bi verjetno zgroženi brez besed opazovali nepregledna gorovja različnih smeti in se spraševali, kako je kaj takega sploh mogoče. Danes že predšolski otroci vedo, kako odpadke ločujemo in se jim zdi to celo zabavno. Saj na svoj način tudi je. Vendar, kaj se v sedanjosti dogaja s smetmi, ki v naših zabojnikih dočakajo bridki konec? Kam odidejo v recimo temu posmrtno življenje? Se morda celo reinkarnirajo? Morda bi temu lahko rekli tudi tako.

7

Aktiven poklic, kjer doživiš marsikaj

Center za ravnanje z odpadki na Dobu spada med manjše objekte s to namembnostjo pri nas. Očem je dobro skrit in če ne vemo, za kaj gre, tak tudi ostane. Seveda je stvar drugačna, ko čez velikansko tehtnico zapeljemo vanj. Vse to nadzira Tilen Kotar, vodja Centra za ravnanje z odpadki, ki tukaj dela že osem let. Doživel je marsikaj, a svojega poklica ne bi zamenjal. Še zmerom se mu zdi aktiven, zanimiv in nepredvidljiv. Tudi sam pojem ‘komunale’ je zanj tako širok, da je delo s smetmi pravzaprav le del vsega. Zanimivo se mu zdi, da se otroci, ki pridejo na obisk, pogosto začudeni strinjajo, da bi jih tako delo zanimalo predvsem zato, ker zanj ne potrebujejo izobrazbe. Vendar poudarja, da je taka odločitev stvar temeljitega razmisleka in zavedanja, da na ta način lahko pomagamo pri pozitivnemu odnosu do okolja.

15

Otroci dojemajo ločevanje odpadkov drugače

Jelena Umbreht, predstavnica za odnose z javnostmi pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik veliko časa posveča predvsem delu z najmlajšimi, ki na pozitiven in ustvarjalen način spoznavajo pravilen odnos do odpadkov v našem okolju. Na ekološke delavnice, nagradne igre in ostale dogodke se najmlajši s podporo odraslih odzivajo v velikem številu. Tako dobivajo povratne informacije, da gredo njihova številna prizadevanja za izobraževanje uporabnikov o varstvu okolja v pravo smer, še doda. Otroci so si nekoč zatiskali nos in na center prihajali z majicami čez nos, pove Tilen. Danes pa presenečeni ugotavljajo, da je tukaj vse urejeno in čisto ter da gor strupenih odpadkov ter množice stereotipnih živali sploh ni. Tudi njihov odnos do ločevanja odpadkov je rezultat vzgoje, na kar je Jelena zelo ponosna – to delo ji prinaša tudi veliko veselja.

1

Recikliranje je ključnega pomena

Matjaž Draksler, vodja sektorja ravnanja z odpadki pri Javnem komunalnem podjetju Prodnik vlogo centra povzame še bolj slikovito. Center za ravnanje z odpadki razume kot neke vrste mrliško vežico za pokojne smeti. Tukaj jih sortirajo, potem pa jih odpeljejo v predelovalnice in pozneje na tako imenovana pokopališča, kar v tem kontekstu deponije gotovo so. Velik del odpadkov se v predelovalnicah reinkarnira, doda Tilen. Recikliranje je namreč zelo pomemben del skrbi za okolje, saj je odpadna embalaža še kako uporabna, v prihodnosti pa jo bomo morali izrabljati še bolj, pove. Surovine so namreč vedno dražje, zato je to nujno.

2

Skriti zakladi in legende o njih

Matej Klješčik je operater na tehtnici, čez katero moramo obvezno zapeljati, ko pridemo v center. Prav on ima prvi stik s tistimi, ki v center pripeljejo svoje odpadke. In zadnjega tudi. Stranke pripeljejo odpadni material na tehtnico, kjer jih popišejo in stehtajo. Nato svoje odpadke v centru s pomočjo zaposlenih sortirajo ter se ob odhodu znova stehtajo. Tako določijo točno težo materiale, ki ostane v centru. Matej je doživel marsikaj – od neprijaznosti strank ob polni luni do presenečenih obrazov, ko je tehtnica pokazala precej večjo številko, kakor jo je stranka pričakovala. In potem seveda nejevoljo, ko je za to morala plačati. O tem, kaj vse se skriva pod kupi smeti, sicer kroži veliko legend. A le malo je resničnih, doda Tilen. Tako je na primer eden izmed zaposlenih med knjigami, ki so jih pripeljali, našel bankovec za 500 EUR. Najprej je mislil, da gre za šalo njegovih kolegov. Ko pa so mu v banki povedali, da je denar pravi, je bil seveda vesel nenadejanega darila. Malo manj pa je bil vesel lastnik starinskega radia, ki mu ga je žena skrivaj naložila med ostale odpadke. Vrnil se je naslednji dan in zaposleni so mu starino seveda vrnili. In mu, kakor je povedal sam, polepšali dan. Sicer v centru nimajo ničesar takega, kar ljudje vidijo na televiziji. Tudi starih vozil vseh vrst, na primer koles, motorjev in podobnega, tukaj ne boste našli. Je pa vse, kar je v centru, last JKP prodnik in z vsem upravljajo zaposleni, poudari. Zato nedovoljenega odnašanja ne sme biti, za kar skrbijo varnostniki.

5

Brskači

Predpisi so strogi. In to nikakor ne brez razloga. Največja težava so tisti, ki se v upanju na sicer skromni zaslužek ali morda kakšen manjkajoč del nekontrolirano gibajo po centru. Pravijo jim brskači. Ti s svojim početjem lahko v nevarnost spravijo tako sebe kot zaposlene, saj jih ti ne morejo vedno videti in lahko bi prišlo do nesreče. Doživeli so že marsikaj – od prerezane ograje, obiskov z nekaj vrečkami in odhodov s polnimi prtljažniki in še česa. Veliko ne zasluži nihče, povejo. Ljudje večinoma iščejo barvne kovine, stare gume, okenske okvire in tisto, kar se v redni prodaji ne da več kupiti. A večinoma neuspešno, poudarijo.

Zagotovo je k iskanju dodatnega zaslužka tako imenovanih brskačev pripomogla tudi recesija. Ta je občutna in lahko jo opazimo tudi ko gre za odpadke. Nekoč se je našlo marsikaj, zdaj ljudje ne mečejo več stran ničesar, kar bi še lahko bilo uporabno ali je možno reciklirati. Veliko je k temu pripomogla tudi osveščenost. In urejenost centra, ki dejansko razbija stereotipe o gorah mešanih in smrdljivih smeti, kakršnih se spominjamo iz preteklosti.

3

Smetem po ‘smrti’ ni slabo

Posmrtno življenje odpadkov, če se lahko izrazimo v duhu naših sogovornikov, je lepo. Spremenilo se je marsikaj in tudi odnos zaposlenih do njihovega dela je vreden posnemanja. Morda se našemu planetu vendarle obetajo lepši časi, čeprav je pot do tja še dolga. Seveda pa pri tem prvi korak lahko naredi kar vsak sam – možnosti za to je zdaj veliko več, kot jih je bilo nekoč.

Vse fotografije: Jure K. Čokl