Sinoči so poslanci državnega zbora v tretjem branju potrdili spremembe medijskega zakona, s katerimi so določili kvote slovenske glasbe, predvajane v radijskih programih. Poleg ugotavljanja političnih ozadij in vplivanja na uredniško politiko radijskih programov, ugotavljanja matematičnega ozadja izračunavanja kvot ter deklarirane dobronamembnosti predlagatelja pa se lahko na kvote ozremo vsaj še z glasbenega vsebinskega vidika. Komentar Rudi Pančur.
Sinoči so poslanci državnega zbora v tretjem branju potrdili spremembe medijskega zakona, s katerimi so določili kvote slovenske glasbe, predvajane v radijskih programih. Poleg ugotavljanja političnih ozadij in vplivanja na uredniško politiko radijskih programov, ugotavljanja matematičnega ozadja izračunavanja kvot ter deklarirane dobronamembnosti predlagatelja pa se lahko na kvote ozremo vsaj še z glasbenega vsebinskega vidika. Komentar Rudija Pančurja.
Ko ustvarjamo, poustvarjamo ali poslušamo neko skladbo, jo dojemamo celostno. Kot celoto torej, ki pa je sestavljena iz različnih sestavin. Med elemente glasbenega umetniškega dela sodita tudi jezik izvedbe in čas, v katerem je umetnina nastala. Toda sestavine v umetniškem delu nikoli niso rangirane po pomembnosti, niti niso nadzorovane.
S sprejetjem sprememb v medijskem zakonu pa bosta, še bolj kot doslej in bolj od ostalih, izpostavljena samo dva dejavnika iz enovite celote. To sta slovenski izvor skladbe in starost posnetka dve leti.
In ker bodo poslej glasbena dela, ki bodo ustrezala tema dvema kriterijema, uvrščena v vrednostnem sistemu višje od drugih, to pomeni usmerjanje delovanja umetnika, večji pritisk nanj in s tem prirezovanje peruti njegovemu navdihu.
Na nacionalnem radiu se bomo znašli v položaju, ko nam bo moralo biti, namesto celovite glasbene vsebine, bolj pomembno nekaj drugega. To pa je v škodo glasbeni umetnosti in ne more biti v nacionalnem interesu.
In ker bodo dobra melodija, dober ritem, dobro besedilo in tako dalje, manj pomembni, v primerjavi s starostjo posnetka in s slovenskim izvorom, kot doslej, si bo slovenski glasbenik, namesto k ustvarjanju kvalitete, poslej bolj prizadeval k ustvarjanju skladb, ki bodo ustrezale formatu neke postaje. To, da bodo nekoga vrteli in drugega ne, bo bolj vprašanje ustreznosti programski usmeritvi nekega medija in manj vprašanje umetniškega naboja dela.
Slovenska javnost bo preko radijskega medija med 6. in 19. uro dobivala manj svetovne glasbene literature in več slovenske. Pa čeprav bo šlo za kičaste priredbe, mnogo slabše od tujih izvirnikov. Za tistega, ki posluša radio ponoči, pa zakonu ni mar, saj ne zagotavlja enakomerne razporeditve slovenske glasbe čez ves programski čas.
In le še primer: če bi se Prešeren tako zapiral pred svetom – ne bi nikoli napisal Sonetnega venca, saj se je zgledoval po sonetu. Sonet pa je tujega izvora.
