Intelekta

Znanost brez prihodnosti?

Santa_Maria_Novella_(Florence)_-_0851
Znamenita spirala renesančnega umetnika Leona Battiste Albertija kot detajl pročelja na cerkvi Santa Maria Novella v Firenzah.
foto: Amada44/Wikipedia

Znanje naj bi bilo najboljša naložba za prihodnost. V Sloveniji si vsaj na načelni ravni prizadevamo, da bi postali družba znanja, toda v praksi se zatika na številnih ravneh. To se zelo nazorno kaže v odnosu do znanosti, ki v sodobnih družbah pomeni motor vsakega razvoja. V letih gospodarske krize se nanjo brez dvoma ni gledalo kot na motor, ampak kot na odvečni strošek. Sredstva državnega proračuna, namenjena za raziskave in razvoj, so se v letih od 2009 do 2014 skrčila za dobro tretjino. Na področjih, ki potrebujejo dolgoročno vizijo in stabilne razmere za dolgoletno raziskovalno delo, ki edino lahko prinese kakovostne rezultate, pa lahko taka kratkovidna politika v nekaj letih uniči več desetletij dela. Brez korenitih sprememb na tem področju se bomo v Sloveniji v kratkem lahko poslovili od vrhunske znanosti.

Po mnenju sociologinje dr. Ksenije Vidmar Horvat s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razlog za tako brezizhodno stanje ni le omejevanje sredstev ali gospodarska kriza, ampak korenine segajo v obdobje osamosvojitve oziroma prehoda v nov družbeni red, ko se je vsa energija preusmerila v ekonomsko in politično sfero, sfera misli pa je bila potisnjena ob stran. Prepričani smo bili, da smo z vstopom v demokratični red in parlamentarno demokracijo avtomatično prinesli s seboj vse elemente družbenega razvoja, s kulturo, znanostjo in umetnostjo vred. V 80-ih letih 20. stoletja sta družboslovje in humanistika igrala pomembno vlogo v javnih razpravah o naši prihodnosti, z obdobjem tranzicije pa so se te razprave preselile v institucionalne okvire in njihova družbena vloga se je močno zmanjšala. Tako se recimo v zadnjem času veliko govori o družbi znanja, ampak kaj se pod temi lepimi besedami sploh skriva, ni povsem jasno.

Za resničen prehod v družbo znanja, ki bi temeljila na vrhunskem znanju, bi gotovo potrebovali tako dolgoročno vizijo kot širšo družbeno razpravo. Potrebovali bi pa tudi povsem konkretne spremembe, recimo nov zakon o raziskovalni dejavnosti, je izpostavil filozof dr. Peter Klepec z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Odstotek BDP, namenjen znanosti, bi se postopno moral povečati na dva in v treh desetletjih na tri odstotke.

Raziskovanje na kratki rok

Pomanjkanje vizije in stabilnosti v financiranju se danes kaže tudi v nepredvidljivosti razpisov Agencije za raziskovalno dejavnost, ki večinoma krojijo raziskovalno življenje v državi. Razpis za prihodnje leto bi moral biti objavljen decembra, a so raziskovalci dobili le obljubo, da bo pred prazniki znano, kdaj razpis sploh bo. Take razmere ne omogočajo dolgoročnega načrtovanja raziskovalnega dela. Hkrati raziskovalci pogosto niti ne vedo, koliko časa bodo sploh še imeli delo. Slovenska posebnost je, da so znanstveniki in raziskovalci na institutih tudi javni uslužbenci. Zato so deležni vsega omalovaževanja in birokratskih omejitev, ki so značilnost javnega sektorja pri nas. Toda posebnost pri raziskovalcih je ta, da so sicer lahko zaposleni za nedoločen čas, a to nič ne pomeni. Brez pridobljenih raziskovalnih programov in projektov preprosto nimajo službe. Zato Klepec opozarja, da znanstveniki brez dvoma so na trgu in se dobro zavedajo, da si morajo za ta sredstva prizadevati na trgu. Pri tem tudi poudarja, da neke vrste ocenjevanje vsekakor mora obstajati in da se znanstveniki sami zavedajo, da morajo biti družbeno odgovorni. Toda sedanji sistem ne zagotavlja mednarodne kompetentnosti in dopušča, da se raziskovalni sistem postopno sesuva vase, še opozarja dr. Peter Klepec. »Problem niso samo mladi, problem so kar lepo vsi.«

»Če nimate za kruh, pojdite po evropsko potico«

Ob pomanjkanju domačega denarja za raziskave raziskovalce vse bolj spodbujajo k prijavljanju na evropske razpise. To pa nikakor ni preprosto delo. Evropski projekti zahtevajo izjemno veliko administracije. Raziskovalci tako porabijo vsaj dva meseca na leto svojega dela samo za prijavljanje na razpise. Čeprav se uspešnost močno razlikuje glede na panoge, je vsaj v družboslovju in humanistiki zelo slaba. Razlog je preprosto to, da smo za Evropo obrobje, poudarja Klepec. Tudi v evropskih razpisih se namreč reproducira mednarodna delitev dela. Večino denarja poberejo velike države, kot so Velika Britanija, Nemčija in Francija. Raziskovalci v drugih evropskih državah imajo za pomoč pri prijavljanju na razpise na razpolago specializirane pisarne, ki jim aktivno pomagajo. V Sloveniji tovrstne podpore države seveda ni. Poleg tega je zlata doba evropskega denarja za raziskave minila, izpostavlja še dr. Ksenija Vidmar Horvat. Velik del evropskih sredstev so slovenski raziskovalci in raziskovalke dobili kot partnerji zato, ker je bil to sestavni del strategije širitve Evropske unije. Zahodni partnerji so v tem obdobju morali v določenem obsegu iskati partnerje v novih članicah. Tudi ko so slovenski znanstveniki dobili evropska sredstva, so jih po večini dobili kot partnerji in le redko kot koordinatorji projektov. Evropska komisija je celo naročila raziskavo, zakaj so vzhodne države na področju družboslovja in humanistike tako neuspešne pri pridobivanju evropskih sredstev. Izkazalo se je, da razlog ni pomanjkanje zaupanja v slovensko oziroma vzhodnoevropsko znanost, ampak nezaupanje v znanstveno infrastrukturo in znanstveno politiko v teh državah. Razlog je torej ponovno strukturne narave. Raziskovalci na zahodu lahko preprosto dosti bolj računajo na podporo države. Ne samo da imajo specializirane pisarne za prijavljanje na evropske razpise, ampak imajo v Bruslju tudi svoje lobiste. Prav zato je tako pomembno imeti strategijo, ki zagotavlja tudi infrastrukturno, sistemsko podporo.

Past uporabnosti

V želji, da bi se znanosti vendarle namenilo nekaj več prostora pod soncem in seveda tudi sredstev, se v zadnjih letih izrazito poudarja uporabna vrednost znanosti, znanost torej kot motor – predvsem gospodarskega – razvoja. To izpostavljanje uporabnosti pa je po mnenju fizika dr. Martina Klanjška z Instituta Jožef Stefan povsem zgrešeno. Znanost sama po sebi namreč ravno ni uporabna. Znanost proizvaja novosti, nove koncepte, ki spreminjajo paradigme in tako širijo meje vednosti. Njena uporabna vrednost je njen stranski produkt oziroma kar kolateralna škoda, kot poudarja Klanjšek. Znanost se namreč ne more izogniti temu, da bi rezultati njenega dela ne bili prej ali slej uporabni. Toda z uporabnostjo kot tako se ukvarja tehnologija, ki razvija nove in kar najbolj optimalne tehnološke rešitve, pri tem črpa iz bazena znanja, ki ga širi znanost. Zato se je, kot izpostavlja Klanjšek, znanost s poudarjanjem svoje uporabnosti samo ujela v zanko. Ne glede na ves trud, da bi bila kar najbolj uporabna, je namreč v očeh družbe vedno znova premalo uporabna.

Hkrati se največja znanstvena spoznanja in preboji pojavljajo nenačrtovano in naključno, večinoma po dolgih letih ali tudi desetletjih trdega raziskovalnega dela. Rezultatov se zato ne da napovedati. To pa je povsem v nasprotju s sedanjim sistemom financiranja raziskovalnih projektov, še izpostavlja Klanjšek. Razpisi namreč zahtevajo, da raziskovalci vnaprej predvidijo, kaj bodo odkrili, in navedejo, kako bodo to odkrili.

Družba kakšnega znanja?

Kljub izdatnemu govoru o družbi znanja je dejansko znanje vse manj vredno. Kadar koli se danes namreč govori o raziskovanju, pa naj bo na raziskovalnih inštitutih ali v vladnih službah, se predpostavlja, da gre za sodelovanje z gospodarstvom, o tehnološkem napredku in tehnološkem razvoju. Vse, kar ne spada v ta okvir, je nekako odveč, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Po raziskavi OECD-ja je Slovenija glede na vlaganja v osnovno šolstvo brez dvoma družba znanja, vendar se tu kaže tudi ves domet naše vizije družbe znanja. Čeprav daje osnovno šolstvo pomembno podlago, pa na njem ni mogoče graditi družbe znanja.

Zadnje čase je denimo v ospredju pozornosti pametna specializacija. Po mnenju dr. Ksenije Vidmar Horvat pomeni ta značilen primer brezglavega sledenja neki ideji, pri tem nihče ne razume, kakšna naj bo tu naša vloga. Vedno znova, kadar razmišljamo o spremembah, pa naj bodo organizacijske, družbene, socialne, se izkaže, da smo družba zatečenega stanja, izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. V primerjavi z izkušnjami z delom na javni ameriški univerzi je problem razmer v našem visokošolskem prostoru pa tudi v javnem sektorju na splošno neke vrste lažna profesionalna solidarnost, ki omogoča neupravičene privilegije. Slovenske institucije delujejo po pravilu, da kdor koli je žvižgač v nepravem trenutku ali ob napačnem imenu, se mu v prihodnosti ne piše dobro.

Toda z reformo znanstvenega sistema se pri nas že nekaj desetletij nenehno ukvarjamo, opozarja Klepec. Brez dvoma obstajajo vizije in tudi razumevanje problemov. Toda ko naletimo na anomalije, kot so recimo različni neupravičeni honorarji ali dodatki, bi jih morali sistemsko izključiti. Treba je najti odgovorne, parazite in anomalije. Toda hkrati je treba znati obrzdati potencialni plaz. Kajti če začnemo recimo vse javne uslužbence dojemati samo kot parazite, s tem vržemo v isti lonec tudi vse, kar družbo znanja pelje naprej. Živimo pač v času, ko nekatere stvari niso več samoumevne. Če danes rečeš, da si znanstvenik, to ne pomeni nič, če rečeš, da si politik, pomeni to še dosti manj. Zaradi tako močne ofenzive po uporabnosti v zadnjem desetletju smo v primerih, ko smo soočeni z anomalijami, s takimi in drugačnimi neupravičenimi honorarji, tisti, ki igramo po pravilih, postavljeni v nemogoč položaj, da se moramo nenehno zagovarjati.

Znanstveniki v dobi mnenj

Znanstveniki bi morali spet zavzeti vlogo javnih intelektualcev, čeprav je to danes dosti težje, kot je bilo recimo v osemdesetih, še izpostavlja dr. Ksenija Vidmar Horvat. Danes so časi mnenjske kulture. Vsak je lahko pop zgodovinar, priložnostni sociolog in tako naprej, padla je raven novinarskega poročanja, to pa prispeva k splošnemu antiintelektualizmu in ustvarja se klima, da ni potrebna šola, zato da kaj vemo oziroma imamo o čem mnenje. To pa brez dvoma niso temelji za družbo znanja. Zavedati se je namreč treba, da kakovostna znanost ni samoumevna, in lahko se tudi zgodi, da je v prihodnosti ne bomo več imeli.