Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področijih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo boste izvedeli v sredinem Intervjuju. Z gostjo, predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Majo Ahac, se bo po deseti uri pogovarjal Robert Bogataj.
Mednarodna organizacija Adra deluje v 130 državah sveta in skuša na devetih ključnih področjih pomagati milijonom ljudi. Njena slovenska izpostava, Humanitarno društvo ADRA Slovenija, deluje od leta 2000, prostovoljci te ga društva pa so še posebej aktivni ob zadnjih dogodkih povezanih z migrant in begunci v Sloveniji. Kako ADRA in njeni prostovoljci delujejo, kako pomagajo ljudem v Sloveniji, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako vidijo begunsko krizo v sredinem Intervjuju s predsednico Humanitarnega društva Adra Slovenija Maja Ahac.
V zadnjem času se je pokazala velika potreba po organiziranem prostovoljstvu, še posebej v teh zadnjih mesecih, ko je velik priliv ljudi iz tujine in si ne moremo privoščiti amaterskega pristopa, kajti posledice so lahko tragične, lahko pride tudi do smrti ljudi. Brez povezovanja v prihodnosti ne bo šlo. Tudi medsektorskega povezovanja, ni dovolj, da se povezujemo le organizacije med seboj.
Ko delamo razvojne projekte v tujini se vedno povezujemo z lokalnimi organizacijami in so lokalne organizacije tiste, ki izvajajo, oziroma opravljajo delo na terenu. Mi samo sodelujemo. Pomembno je spoštovati lokalno znanje, spoštovati lokalne ljudi. In seveda črpati tudi njihovo znanje in ga potem uporabiti v praksi v vsakdanjem življenju.
Trenutno lahko pri delu z begunci sodelujejo le polnoletni državljani. Starostna sestava, ne le pri beguncih, tudi pri drugih projektih, je zelo raznolika. Imamo tako mlade prostovoljce pa vse tja do 70 in več let. Natančnega števila prostovoljcev pri Adri nimamo, ker se iz dneva v dan spreminja. Dejstvo pa je, da imamo več prostovoljcev kot razpoložljivih prostovoljnih del.
Prava pomoč, če želimo dejansko delati na razvoju določene družbe, če želimo imeti pozitivne družbene spremmebe, če želimo nekaj spremeniti v sami družbi ni dovolj amaterski pristop. Potrebno je vlagati v pridobivanje znanja in potem to znanje uporabiti v praksi. Predvsem pa je treba delati na tem, da se vključi čim večji in širši krog ljudi in organizacij, da ta razpršenost v praksi obrodi določene sadove.
Pri razvojnih projektih gre za vlaganje v razvoj, v razvoj družbe same in gre za dolgoročni proces. Pri humanitarnih pa se ne ukvarjamo s političnimi zadevami, s političnimi vprašanji ampak dejansko pomagamo, ko nastane kritična situacija.
Prva stvar brez katere ne gremo nikamor je analiza potreb, lokalna dostopnost dobrin in znanja. Brez tega ne začnemo projektov. In gradimo od tam naprej.
Preden sem prvič šla v Burundi so me dodobra poučili kakšne so njihove navade – in njihova navada je, da ženske nosijo krila do tal. Meni je bilo grozno, ker smo tu večinoma navajene hoditi v hlačah, ampak sem se zavedala, da je moj vpliv večji od kateregakoli drugega vpliva v njihovem okolju, zato sem svojo obleko in način obnašanja prilagodila njihovi lokalni kulturi.
Dokler nisem začela delati na vodilnem položaju v določeni organizaciji, tudi v Sloveniji, se nisem zavedala te težave. Torej ženska na vodilnem položaju – ja, je težava. Že v sami Evropi, že v Sloveniji je to težava!
Delo humanitarnih delavcev je lahko zelo nevarno in je lahko tudi velik biznis. Potem je ugrabitev humanitarnega delavca tudi biznis.
Ne vem, če cenimo to, da imamo v Sloveniji Policijo, da imamo urejene socialne zadeve, šole, univerze, da imamo zdravstvene domove in bolnišnice. To so tako veliki privilegiji.
Pomembno ni število ljudi, prostovoljcev. Ampak ta srčnost in predanost prostovoljcev Adre, ki so predani skrbi za ljudi, ki se zavedajo, da je človeško življenje neprecenljivo.
V trenutni situaciji v Sloveniji, s trenutnim številom beguncev ki prihajajo, pravim, da imamo vojno stanje. In brez strogega načina organiziranja dela, delo ne bi potekalo brez nekih žrtev.
Mislim, da je pomoč za nekater postala tudi malo moderna. V humanitarnem delu ves čas poznamo tudi takoimenovane humanitarne turiste. Hodijo od ene do druge katastrofe in imajo občutek, da so rešili pol sveta ker so bili tam. Prav tako je tudi zdaj v tej humanitarni krizi. Imamo ljudi, ki pridejo na teren in ne upoštevajo varnostnega vidika. In delajo gnečo na terenu.
Naš poklic sodi med poklice, ki so opredeljeni kot zelo stresni. Predvsem govorimo o psihičnih obremenitvah. Veliko ljudi se psihično zlomi in potrebujejo pomoč.
Ko bom postala tako indifirentna do teh zadev, ko se me človerške usode ne bodo več dotaknile, takrat se bom umaknila.
V določenih trenutkih ne popustim. Ne pogajam se o določenih zadevah. Človeka je treba postaviti na prvo mesto. Predvsem možnost, da preživi in da se razvija.
Mi, ki delamo v razvojnem in humanitarnem delu, smo malo drugačni, malo bolj navdušeni od povprečnih ljudi. Na nek način si želimo spremniti svet. Zavedanje, da lahko malo naredimo ni opravičilo, da nič ne naredimo.
Mi kot ljudje imamo zelo veliko moč. Ne vem, če se zavedamo, da smo mi tisti, ki volimo politike. In da politiki morajo na nek način upoštevati glas ljudstva. In če mi pritisnemo in zahtevamo določene spremembe, se bodo te spremembe zagotovo zgodile. Če bomo tiho teh sprememb ne bo. Potrebno je, da smo glasni. In da pri tem vztrajamo!
