Zgodba rodbine Rus v teh krajih se začne, ko prvotni lastniki Taberniki in kasneje Hawlinovi manjšo domačijo prodajo Lovrencu Rusu, pove Tanja Šubelj, skrbnica in vodja domačije Rus, danes imenovane Dvorec Rus.

Lovrenc Rus je kot zdravnik prišel iz Brezovice pri Ljubljani k Mariji Šumi iz Blagovice. Marija Šumi je domačijo Rus dobila kot doto. Skupaj sta imela dva sinova, od katerih je bil za domačijo zelo pomemben Josip Rus.

Lovrenc je menil, da mora sin v šolo, saj bo s tem pridobil znanje. Po končanem šolanju ga je poslal v Matenjo vas pri Ilirski Bistrici, kjer je vodil trgovino. Tam je spoznal svojo ženo Marijo Stajer, doma iz Idrije. Kmalu sta se poročila in vrnila na domačijo Rus, kjer se jima je rodilo deset otrok, od katerih je eden umrl takoj po rojstvu.

Domačija je z razvojem gospodarskih dejavnosti dobivala vedno lepši zunanji videz. Iz male domačije je postala prava veleposestniška hiša z gospodarskimi poslopji ter pomožnimi objekti. Največji razcvet je doživela v času, ko so jo upravljali bratje Rus, saj so s svojim znanjem in strogostjo ter spoštovanjem vrednot nanjo prinesli velik razvoj v gospodarskem, kmetijskem in finančnem smislu ter družabnem življenju v samem kraju. V tem času je domačija Rus dobila novo notranjo podobo: notranjost vrat se je zvišala, zunanji balkoni so dobili oboke v vseh treh nadstropjih in na gangu oz. balkonu, v vsakem nadstropju so postavili stranišče. Na kmetijskem področju so postali lastniki in upravitelji veliko gozdov in kmetijskih zemljišč v okolici. Na gospodarskem področju so postali lastniki parne žage v Domžalah in lastniki starega gradu nad Kamnikom.

Ko danes vstopimo v hišo, dobimo občutek, da se je v njej čas ustavil. Ko smo snemali oddajo, nas je kot pred veliko leti sprejela Alojzija Mihelčič, ki je nekoč bila gospodinjska pomočnica pri ‘gospodu ravnatelju’, Franciju Rusu. S Tanjo Šubelj sta nas popeljali skozi sobe, ki jih v vaškem okolju ne bi nikoli pričakovali. A vendarle so opremljene tako, da tvorijo zanimivo celoto, ki govori o prefinjenem okusu, ki razume lokalno miselnost na eni in se spogleduje z meščansko miselnostjo na drugi strani.

Postavili so sedemnajst kozolcev, tako imenovanih toplarjev, sušilnico sadja, povečali so gospodarsko poslopje s svinjaki, naredili zajetje in speljali vodo skozi domačijo. Prav tako so zgradili tudi manjši leseni hotel in zasadili veliko visokodebelnih sadnih dreves. Ob notranjem dvorišču domačije Rus je bilo zgrajeno balinišče. Rodbina Rus je širila svoj gospodarski in družabni vpliv daleč naokoli. Ugledne osebnosti na obisku pri njih niso bile nobena redkost.

Poseben odnos so imeli do svojega imetja. Spoštljiv in strogo privzgojen, ki so ga predano prenašali iz generacije v generacijo. Tako so na primer ob nedeljah hodili v gozd, kjer so pregledovali meje svoje posesti in se seznanjali s kvaliteto in količino lesa, ki je bil v njihovi lasti. Njihova posest se je z domiselnim gospodarjenjem in premišljenimi porokami širila daleč naokrog. Tako so med drugim imeli v lasti tudi veliko večstanovanjsko hišo nasproti poslopja današnje vlade Republike Slovenije.

Alojzija Mihelčič je bila pri rodbini Rus zaposlena kot gospodinjska pomočnica. Svojega prvega stika z njimi se še danes rada spominja. Ko je že vedela, da je izbrana za gospodinjsko pomočnico, je kmalu dobila tudi odgovor, zakaj je bila prav ona tista. Prihaja iz Idrije in ker so bili od tam tudi predniki rodbine Rus, je imela prednost pred številnimi kandidatkami. Franci Rus ji je povedal, da mu je bil všeč tudi njen življenjepis.

Alojzija živopisno opisuje številne dogodke, ki izrisujejo značaj rodbine Rusovih. Strogost, poštenost, doslednost in predanost družini. O vsem naštetem govori tudi odnos Rusovih do zaposlenih. Alojzija se spominja številnih družabnih dogodkov, katerih organizatorji so bili Rusovi – plesov, iger, zabavnih večerov …

In vendar vsemu premoženju, zvezam, modremu gospodarjenju in predanosti navkljub tudi Rusovi niso mogli ubežati grozotam druge svetovne vojne. Nemci so zasedli njihovo hišo, člane družine pa delno izselili in izgnali. Hišo so izropali, vendar so po končani vojni popisali vojno škodo in domačijo vrnili v prvotno stanje. Ostali so samo bunkerji in obzidje. Ob vrnitvi lastnikov je bila domačija zelo izropana. Kasneje jo je ohromila še agrarna reforma. Začel se je nezadržen zaton rodbine. Tanja Šubelj je z raziskovanjem starih dokumentov in s pogovori s potomci Rusovih odkrila najverjetnejšo osebo, ki je nehote posredno povzročila njihov zaton.

Zadnja še živeča potomka rodbine, Majda Rus, je domačiji skozi čas vračala podobo in jo leta 2007 prodala zdajšnjemu lastniku, Florijanu Sušniku. Ta se dogodkov spominja z veliko nostalgije, kar v njegovi pripovedi takoj začutimo.

Tanja Šubelj zadnjih nekaj let raziskuje zgodbo družine Rus in o njej je govorila s številnimi, ki so rodbino poznali. Še zmerom jo včasih presenetijo, pove. In vendar, Črni graben je poseben kraj in nekateri ljudje gledajo na dogajanje na domačiji Rus zadržano. Se ne zavedajo zgodovinskega pomena družine in njihovega vpliva na to pokrajino? Ne, pove vodja, a se bo to nekoč spremenilo, je prepričana.

Tanja in Cveto s številnimi prijatelji bosta delala naprej in rodbini Rus na ta način izkazovala svoje spoštovanje. Morda celo bolj za rodove, ki šele prihajajo. Vsekakor pogum in predanost, vredna občudovanja. Čisto po Rusovo, bi lahko zaključili.

Tanja pravi, da veliko odgovorov dobi v tišini. Morda jih boste tudi vi, če se boste ustavili pri Rusu v Šentvidu pri Lukovici. Hiša namreč še vedno govori številne zgodbe vsem tistim, ki znajo prisluhniti s srcem.

Vse fotografije: Marta Krejan Čokl

Jure K. Čokl