‘Na koncu ne bodo zmagale oblasti, ampak bo zmagala civilna družba’

Ljudmila Aleksejeva
foto: Wikimedia Commons

V teh dneh mineva 40 let od meddržavne konference v Helsinkih. Končala se je 1. avgusta 1975 leta s sprejetjem t. i. Helsinške listine ali helsinških sklepnih dokumentov. Pred 40-timi leti je bila Evropa bistveno drugačna kot je zdaj. Kljub hudim nasprotjem med zahodnimi demokracijami in državami socialističnega tabora pod vodstvom Sovjetske zveze, je vseeno prišlo do te velike mednarodne konference v nevtralni Finski. Še več: evropske države, dokumente je podpisal tudi tedanji predsednik ZDA Gerald Ford, med podpisniki-voditelji držav pa je bil tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, so oblikovale dokumente, znane kot Helsinška listina. Ti so na primer jamčili za nespremenljivost meja držav, za njihovo suverenost, za nevmešavanje v njihove notranje zadeve, za reševanje sporov z miroljubnimi sredstvi. Pomemben del tega sporazuma, so bili tudi členi, ki so govorili o spoštovanju človekovih pravic. Te pa so bile sistematično kršene  predvsem v socialističnih državah. Ker so sklepne helsinške dokumente podpisale tudi te države, so se s tem tudi javno obvezale, da bodo spoštovale človekove pravice.  Njihovi režimi so do takrat grobo kršili človekove pravice. Preganjali so drugače misleče, onemogočena je bila svoboda veroizpovedi, govora. Nasprotniki režima so bili obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni. Vodstva teh držav so verjetno menila, da so njihovi podpisi zgolj za zunanji svet, kajti zaradi stroge cenzure prebivalci tedanjih socialističnih držav, z delno izjemo Jugoslavije, ki kot vemo ni bila del sovjetskega tabora, niti niso poznali koncepta človekovih pravic. Sprejetje Helsinške listine pa je spodbudilo nekaj posameznikov, ki so pogumno kljubovali zatiralskim režimom in zahtevali več svobode. Med njimi je bila tudi naša današnja sogovornica Ljudmila Mihajlovna Aleksejeva. Poklicali smo jo prav na njen 88. rojstni dan. Kljub visoki starosti je še vedno aktivna.  Rodila se je 20. julija leta 1927 na Krimu. Diplomirala je iz zgodovine–arheologije. Kot veliko njenih indoktriniranih sovrstnikov je leta 1952 postala članica Komunistične partije Sovjetske zveze. Nanjo je zelo vplivala t. i. politična odjuga po smrti Stalina, čeprav je bila potem razočarana nad reformami Nikite Hruščova. Danes morda težko razumemo, vendar moramo občudovati njen pogum, da se ni odločila za molk in nadaljevanje poklicne kariere v akademskih vodah, ampak je odkrito začela opozarjati na nepravilnosti, celo zločine režima in terjati več demokracije in svobode. Prelomnica je bil politični, sodni proces, prava pravna farsa, proti pisateljema Andreju Sinjavskemu in Juliju Danijelu leta 1966. Sovjetske oblasti so jima zamerile, ker sta v tujini pod psevdonimom objavljala svoja literarna dela. Na zgražanje svetovne javnosti so ju, pod pretvezo, da sta delovala proti sovjetski državi, obsodili na več let prisilnega dela. Med redkimi, ki so se v Sovjetski zvezi upali javno izpostaviti in podpreti Sinjavskega in Danijela je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Zaradi tega so jo izključili iz komunistične partije, izgubila je službo in nadzorovati jo je začela zloglasna KGB. Niso jo zlomili, ampak je še naprej sodelovala v oporečniškem gibanju, v katerem sta bila najbolj znana znanstvenik Andrej Saharov in pisatelj Aleksander Solženicin. Sovjetski oporečnike  je opogumila Helsinška listina in Jurij Orlov je 12. maja leta 1976 povedal, da so ustanovili moskovsko Helsinško skupino za zaščito človekovih pravic.. Med ustanovitelji je bila tudi Ljudmila Aleksejeva. Oblasti so jo zato naslednje leto izgnale in ji odvzele državljanstvo. Ljudmila Aleksejeva je ostala aktivna tudi v izgnanstvu in potem  novi državi Rusiji. Za svoje delo na področju človekovih pravic je dobila številne ugledne nagrade, tudi nagrado Andreja Saharova. Še vedno je aktivna in v marsičem trn v peti zdajšnjim ruskim oblastem, saj se zavzema za dosledno spoštovanje človekovih pravic in za pravo demokracijo.

Kakšna je bila vloga Helsinške skupine v obrambi človekovih pravic v SZ?

Bili smo edina, ne samo na področju obrambe človekovih pravic, ampak na sploh edina neodvisna skupina, ki se je javno izrazila, da obstaja in je takrat delovala v Sovjetski zvezi. To je takrat bilo v nasprotju s sovjetsko ustavo. Ta je namreč zahtevala, da mora vsaka organizacija imeti svojo partijsko celico. To pomeni, da je morala imeti vsaj tri člane, ki so bili tudi člani vladajoče stranke, komunistične partije.  V naši organizaciji seveda ni bilo niti enega takega člana. Tako so nas oblasti označile za protiustavne in nam zagrozile, da bomo morali odgovarjati pred zakonom. Na začetku, prvih devet mesecev, so nas pustili pri miru v upanju, da se za nas ne bo nihče zmenil. Ko pa so ugotovili, da se ljudje zanimajo za nas, so čez devet mesecev začeli delovati proti nam. Do takrat pa so se pod vplivom moskovske Helsinške skupine oblikovale tudi podobne druge skupine v sovjetskih republikah: v Ukrajini 9. novembra 1976, v Litvi 26. novembra, v Gruziji januarja leta 1977 in v Armeniji aprila 1977.

Ustanovitev neodvisnih, civilnih skupin, ki so zaradi Helsinške listine, začele z ugotavljanjem kršitev človekovih pravic v Sovjetski zvezi, ta seveda ni bila demokratična država, je vplivalo tudi na druge države, podpisnice Helsinške listine, še posebej v državah, ki so bile del t. i. sovjetskega bloka, torej v socialističnih državah z nedemokratičnimi režimi.

Helsinške skupine so začeli ustanavljati tudi v drugih državah podpisnicah helsinške listine. Najprej so tako organizacijo ustanovili na Norveškem – Helsinški odbor, ki zelo učinkovito deluje še zdaj. Tudi na Poljskem so ustanovili skupino oporečnikov, ki so potem podprli neodvisni sindikat Solidarnost. Na Češkoslovaškem so Helsinško skupino ustanovili januarja leta 1977. Predsednik te skupine je bil Vaclav Havel. Tako je to gibanje, lahko bi rekla po vzoru moskovske Helsinške skupine, postalo mednarodno. V njem je zelo pomembno vlogo imela ameriška Helsinška skupina, ustanovljena decembra leta 1978. To pa zato, ker so bili njeni člani zelo aktivni. Izjavili so, da delajo na temeljih delovanja moskovske Helsinške skupine. Sodelavci te ameriške Helsinške skupine so delovali tudi po evropskih državah in pomagali pri organiziranju helsinških skupin na Švedskem, v Avstriji in v še nekaterih evropskih državah.

Tako se je začelo mednarodno helsinško gibanje v podporo členov o človekovih pravicah v Helsinški listini. Torej za obrambo načel kot so: svoboda veroizpovedi, za nedotakljivost življenja, za svobodne odnose med državljani različnih držav, za svobodo potovanja v tujino in potem tudi neovirane vrnitve v svojo državo.  Na začetku našega delovanja je bila moskovska helsinška skupina kar uspešna. Toda februarja leta 1977 so se začele aretacije v vseh Helsinških skupinah v Sovjetski zvezi, tudi v Ukrajini, Litvi, Gruziji, Armeniji. Pred začetkom prve Helsinke konference v Beogradu jeseni leta 1977 je bilo že zaprtih okoli 50 aktivistov sovjetskih helsinških odborov. Kljub temu je helsinško gibanje odigralo pomembno vlogo, ko je na oblast v Sovjetski zvezi prišel Gorbačov. Kot nekdanji sovjetski partijski aktivist ni imel kaj dosti pojma o konceptih človekovih pravic, ne o oporečnikih in njihovem delovanju.

Helsinško gibanje je vplivalo na vlade svojih držav in posledično tudi na sovjetsko vodstvo. Zaradi našega delovanje, se je Gorbačov začel bolj zanimati za obrambo človekovih pravic. Takrat, decembra leta 1986, so izpustili Andreja Dmitrijeviča Saharova. Februarja leta 1987 pa se je začelo bila izpolnjevanje glavne zahteve vseh helsinških skupin, začenši z moskovsko: osvoboditev vseh političnih zapornikov v Sovjetski zvezi in v drugih državah sovjetskega bloka. Tako smo odigrali veliko, pomembno vlogo.

Kako pa je bilo po razpadu Sovjetske zveze? Malo pred tem ste se vrnili iz izgnanstva v ZDA, kjer ste bili od leta 1977. Kako je delovala moskovska Helsinška skupina v novo ustanovljeni državi Rusiji?

Od začetka v Združenih državah nisem bila samo izseljenka, ampak sem delovala kot predstavnica moskovske Helsinške skupine v tujini. Z veliko pomočjo ameriške Helsinške skupine smo vlade demokratičnih držav podpisnic Helsinška listine prosili, naj pritisnejo na Sovjetsko zvezo, da bo začela izpolnjevati člene Helsinške listine, povedane z obrambo človekovih pravic. To pomeni, da bi morali izpustiti zaprte oporečnike, nehali preganjati vernike, izpustiti bi morali kaznjence in tako naprej. Kot verjetno veste, so leta 1989 v Sovjetski zvezi uvedli potne liste in tako so praktično vsi državljani Sovjetske zveze dobili pravico, da lahko potujejo v tujino. To je pomenilo, da se lahko tisti, ki so v tujino odšli tudi svobodno vrnejo nazaj ali pa ostanejo v tujini.

Pri naporih, da je bilo tako, je pomembno vlogo, ob gibanju za pravice sovjetskih Judov, da se lahko izselijo v Izrael, imelo tudi  helsinško gibanje. V Sovjetsko zvezo sem se vrnila takoj, ko je to bilo mogoče. Prvič so mi to dovolili maja leta 1990. Potem sem v Sovjetski zvezi bila več kot v drugih državah, tudi v Zveznih državah Amerike, kjer sem živela kot emigrantka. Na začetku sem se ukvarjala s pomočjo profesionalnim sindikatom, ki so jih takrat začeli ustanavljati v Sovjetski zvezi. Že ameriški sindikati so me prosili, če bi jim lahko svetovala o delavskem gibanju v Sovjetski zvezi. Leta 1989 so se tam namreč začele velike, splošne stavke. Ob tem sem seveda nadaljevala svoje delo na področju zaščite človekovih pravic. Leta 1994 je predsednik Jelcin izdal predsedniški dekret, ki je državljanom Sovjetske zveze, ki so odšli iz te države dal pravico, da so si spet lahko pridobili rusko državljanstvo. Državljanstvo nekdanje države Sovjetske zveze so namreč izgubili vsi, ki so odšli ali so jih izgnali v tujino. Takrat sem spet dobila rusko državljanstvo. Tu sem si kupila stanovanje in se odločila, da bom živela v Rusiji. Obdržala pa sem državljanstvo Združenih držav Amerike, ki so mi ga podelili leta 1982.

Kakšno je bilo potem delo vaše Helsinške skupine v novoustanovljeni državi Rusiji, ki je tudi začela razvijati demokracijo?

Leta 1996 so me izvolili za predsednico moskovske Helsinške skupine. Po našem statutu predsednika izbiramo vsake dve leti, omejitev mandatov pa ni. Tako so me voditelji moskovske Helsinške skupine vsake dve leti, od leta 1996, izvolili za predsednico naše skupine.  Člani naše skupine menijo, da dobro izpolnjujem svoje obveznosti. V novi državi Rusije seveda nismo mogli, tako kot v času Sovjetske zveze, samo pisati različnih prispevkov o kršenju človekovih pravic, ker je že obstajala svoboda tiska in objavljanja. Sredstva množičnega obveščanja so takrat v Rusiji veliko poročala o kršitvah človekovih pravic, zato naši helsinški skupini o tem ni bilo treba pripravljati posebnih dokumentov. O tem so pisali novinarji, kot je to v svobodnih državah.

Moskovska Helsinška skupina je takrat na področju zaščite človekovih pravic začela nuditi brezplačno pravno pomoč. Ukvarjali smo se s primeri posameznih državljanov, ki so jim bile kršene človekove pravice. Ob tem smo poskušali tudi združiti vse organizacije na področju zaščite človekovih pravic. Te so ustanovili na različnih območjih nekdanje Sovjetske zveze in potem tudi v Rusiji. Želeli smo, da bi se povezali, da bi vedeli, kaj delajo tudi druge podobne organizacije, da bi oblikovali skupnost skupin, ki se borijo za spoštovanje človekovih pravic na območju Ruske federacije. Tega nismo mogli storiti samo v moskovski Helsinški skupini, saj smo bili premajhni za tako nalogo in smo v glavnem delovali v Moskvi. Povezave smo vzpostavljali s pomočjo  podobnih organizacij na različnih območjih. Na vsakem smo izbrali partnerja za sodelovanje, najmočnejšo organizacijo za zaščito človekovih pravic na tistem območju. Njihove predstavnike smo tudi izobraževali, kako naj pišejo različne dokumente o kršitvah človekovih pravic na njihovem območju in sicer tako, da so bili ti dokumenti poenoteni in v skladu z evropsko konvencijo o zaščiti človekovih pravic. Mi smo zbirali njihova poročila in jih urejali. Take dokumente smo potem izdajali v zbornikih o stanju človekovih pravic v Rusiji. To je bilo zelo pomembno delo, ker je naša država zelo velika. Marsikje niso vedeli, kakšno je stanje na tem področju na drugih območjih Rusije. Tudi po svetu niso vedeli, kakšno je stanje na področju zaščite človekovih pravic pri nas.

Po objavi teh zbornikov je bilo jasno, da je ponekod stanje slabše kot drugod in kaj je potrebno storiti, da bi se razmere izboljšale. Prvi tak zbornik o nadzoru na področju človekovih pravic smo uspeli izdati leta 1998.  V začetku novega tisočletja, to lahko poudarim, smo v Rusiji oblikovali pravo skupnost na področju zaščite človekovih pravic. Bili smo v stalnih, vsakodnevnih stikih po elektronski pošti. Moskovska Helsinška skupina je vsake pol leta sklicala zasedanje vseh vodij skupin za zaščito človekovih pravic iz vseh območij Rusije. Na takem zboru so ocenili svoje delo, povezovanje skupin in določili smernice za prihodnje delo. Torej,  naša skupnost za zaščito človekovih pravic je bila zelo delovna. Oblasti so to opazile in postalo jim je neprijetno.  Od leta 2006 so vsako leto izdale kakšen zakon, ki je oviral naše delovanje. Zadnji od teh zakonov govori o tem, da so skupine, ki sprejemajo finančno pomoč iz tujine agenti tiste države, od koder je prišla ta pomoč. To je nezaslišana neumnost! Mi vsekakor nismo agenti od nikogar. Pri nas so za take agente že razglasili več kot sedemdeset takih organizacij. Praktično so nam onemogočili financiranje iz tujine. V Rusiji se ne moremo financirati, ker pri nas ni neodvisnega gospodarstva. Naši gospodarstveniki vedo, da bodo v primeru financiranja naših organizacij za zaščito človekovih pravic izzvali gnev oblasti. Lahko jim celo uničijo njihov posel, kot je to bilo v primeru Jukosa in v drugih primerih. Tako je zdaj naše gibanje za zaščito človekovih pravic v zelo težkem položaju. Nekatere skupine so že prekinile svoje delovanje, druge delujejo v precej manjšem obsegu kot prej. Tako je tudi z moskovsko Helsinško skupino.

Kljub temu nadaljujemo s svojim delom, čeprav smo morali omejiti naše aktivnosti. Nimam nobenih upov, da bi se stanje izboljšalo. Na daljši rok pa sem optimistka, saj menim, da se bo pri nas v Rusiji pojavila civilna družba in skupine za zaščito človekovih pravic, pa naj oblasti počnejo kar koli že. Te skupine se bodo razvijale in na koncu oblasti ne bodo zmagale, ampak bo zmagala civilna družba. Rusija bo slej ko prej postala demokratična država, v kateri bodo spoštovali zakone in človekove pravice. Pri tem bo nemajhno vlogo odigrala tudi skupnost zaščitnikov človekovih pravic.