Vročina, ki bila je v preteklih tednih prisotna po vsej državi, je precej nevšečnosti povzročala tudi turistom, ki so se tekom julija odločili obiskati Slovenijo. Angležinji Chloe in Jessica tako visokih temperatur nista vajeni, saj se v njunem domačem mestu živo srebro ni povzpelo nad 25 stopinj celzija. Kljub temu pa sta Juretu Čepinu zatrdili, da se bosta v Slovenijo še vrnili. Kaj ju je pri nas tako navdušilo, izveste v Turistovem glasu.
Angležinji Chloe in Jessica
Vročina, ki je bila v preteklih tednih prisotna po vsej državi, je precej nevšečnosti povzročala tudi turistom, ki so se v juliju odločili obiskati Slovenijo. Nekateri med njimi namreč tako visokih temperatur niso vajeni; mednje sodita tudi Angležinji Chloe in Jessica, ki prihajata iz mesta Bristol na jugovzhodu Anglije, kjer se živo srebro ni povzpelo nad 25°C. O Sloveniji sicer nista vedeli prav dosti, vse dokler se nista spoprijateljili s Slovenko.
Veliko stvari o Sloveniji sva izvedeli od prijateljice Kate oziroma Katarine, ki živi v Bristolu. Vašo državo je vselej opisovala s strastjo in zanosom, tako da sem sama pri sebi dejala: “dve leti neprestano poslušam o Sloveniji … to je res treba videti v živo!”. Kar naprej je ponavljala, da je Slovenija prelepa, da je hrana stokrat boljša kot v Angliji, glavnega mesta pa enostavno ni mogla prehvaliti.
Letos sta se tako obe z veseljem odzvali Katarininemu povabilu in na vroče julijsko popoldne z avtom prispeli v Ljubljano. Vožnja do Slovenije je trajala kar 26 ur, dekleta pa so vmes prepotovala Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Nemčijo in Avstrijo ter naposled vendarle prispela v Ljubljano. Jessica in Chloe sta priznali, da bi se brez Katarinine pomoči pri nas zelo težko znašli.
Sami nisva načrtovali ničesar, Katarina je poskrbela za vse. Morda je pri tem malce pretiravala, saj je vnaprej organizirala aktivnosti za vsak dan posebej, tako da sva praktično ves čas, odkar smo tukaj, na nogah. V Ljubljano smo prispele v nedeljo popoldan in takrat sva imeli nekaj več časa za pohajkovanje po mestu. S ponedeljkom pa so se že začele načrtovane dejavnosti.
V petih dneh sta tako obiskali in videli marsikaj – odpravili sta se v Kranjsko Goro, si ogledali planiško velikanko, bili na Vršiču in na Bledu, obiskali bolnico Franja, Most na Soči, kobilarno Lipica in Ankaran. Dekleti pa sta se dodobra seznanili tudi z našim glavnim mestom.
Šle smo skozi osrednji trg v Ljubljani in videle umeten dež, ki je na vroč poletni dan prišel še kako prav. Mojo pozornost je pritegnilo veliko število majhnih prodajaln, ki so me spomnile na domači Bristol. Katarina naju je nato peljala na grad in šele, ko smo vse ožuljene in izčrpane prispele do vrha, nama je pojasnila, da bi se do gradu lahko tudi pripeljale, in sicer z vzpenjačo. Pa ne samo to, v tistem hipu je mimo nas pripeljal še vlakec, ki ga je Katarina prav tako “pozabila” omeniti. Je bil pa ves trud poplačan s prelepim razgledom. Podoba Ljubljane je zares fantasična, sploh je ne morem opisati z besedami.
