Pred mikrofon smo ujeli dve Kanadčanki, Susano in Deborah, ki sta bili na prav posebni “misiji” – iskali sta izgubljenega bratranca slovenskega rodu. Ob tem sta si privoščili prav vse vrste bureka.
Pred mikrofon smo ujeli dve Kanadčanki, Susano in Deborah, ki sta bili na prav posebni “misiji” – iskali sta izgubljenega bratranca slovenskega rodu. Njun oče je bil namreč rojen v Jugoslaviji, leta 1958 pa se je preselil v Kanado. Bratrance imata v Ljubljani in v Bosni. Kakšna je bila njuna detektivska strategija?
Trenutno poskušamo najti slovenskega bratranca, za katerega sicer vemo, da je odvetnik, a smo izgubili njegov kontakt. Potem pa se odpravljamo še na obisk k preostalim. Prva stvar je seveda Google. Pravkar sem bila na Telekomu in sem dobila nekaj koristnih informacij. Zgleda, da je zamenjal lokacijo pisarne in pravkar ugotavljava kje to je.
Sicer njuni ostali počitniški dnevi niso bili tako avanturistični in adrenalinski. Oče jima je Slovenijo opisal kot majhno Avstrijo in poudaril, da so ljudje zelo prijazni. Opisal jo je kot nekakšno mešanico slovansko-nemško-avstrijske kulture. Susana pravi, da je “Slovenija stičišče Evrope”.
In lepo je videti, da se v vseh teh letih to ni spremenilo – Slovenci ste res prijazni in kot bi rekla moja hči, se ne zaletavate v ljudi na cesti kot Italijani. Ste prijazni in vljudni kot mi, Kanadčani.
Kanadčanki z balkanskimi koreninami (njun dekliški priimek je Jovanovič) se nista mogli upreti vsem vrstam bureka…
Ko govorimo o bureku, lahko rečem, da smo pristranski. Ko smo bili otroci, ga je delala moja babica – očetova mama. Tudi moja mama se je naučila. Jaz sem sicer poskusila, a se ni dobro končalo. Je pa prava mojstrica izdelovanja bureka moja hči. Zdaj bo tukaj še izpopolnila tehniko in potem lahko v Kanadi odpremo kar svojo prodajalno.
