Tehnično še vedno velja, da sta Severna in Južna Koreja v vojni. Korejski polotok – velik za malo več kot 10 Slovenij – na katerem živi skoraj 77 milijonov ljudi, danes velja za enega največjih razlogov za nestabilnost in negotove varnostne razmere v regiji. A gre vendarle za enotno zgodovino in nacionalno homogenost.
Tehnično še vedno velja, da sta Severna in Južna Koreja v vojni
Korejski polotok – velik za malo več kot 10 Slovenij –, na katerem živi skoraj 77 milijonov ljudi, danes velja za enega največjih razlogov za nestabilnost in negotove varnostne razmere v vzhodni Aziji in pravzaprav kar na svetu. A vendarle imamo ob Severni in Južni Koreji opravka z enotno zgodovino in nacionalno homogenostjo, pojasnjuje obramboslovec dr. Uroš Svete s Fakultete za družbene vede:
“Definitivno je meja, ki se je zarisala po koncu 2. svetovne vojne, meja, ki je posledica ideološkega spopada, nikakor pa ne nekih notranjih razlik.”
Središčna pozicija
Združene države Amerike, Rusija, Kitajska in Japonska se v zadnjem času ukvarjajo s Severno Korejo zlasti zaradi njenega razvoja jedrskega orožja, v povezavi z raketnimi sistemi dolgega dosega, pravi dr. Svete:
“Če bo uspela skombinirati jedrsko in raketno tehnologijo, bo sama po sebi postala globalni akter. Po drugi strani pa je Koreja, če jo pogledate na zemljevidu v sredini. To je najbližje kopno Japonski, zapira vzhodno kitajsko morje in povsem jasno je, da zapira kitajsko zmogljivost delovanja na morju. Severna Koreja na kopnem meji tako na Kitajsko kakor na Rusko federacijo, medtem ko ima Južna Koreja le eno kopensko mejo. Prav ta središčna pozicija Južnokorejskega polotoka mu daje posebno težo, ki je večja kot bi izhajalo le iz nekih klasičnih geostrateških elementov.”
Avtarkičen sever, globaliziran jug
Obramboslovec dr. Uroš Svete spomni na dva primera držav, ki sta bila v preteklosti deljena na podlagi ideologije: Vietnam in Nemčija. Primer slednje bi bil za Korejo lahko uporaben:
“Ko se je končala hladna vojna, je prišlo do združitve obeh Nemčij. Načelno se je Vzhodna Nemčija pripojila Zahodni. V takih primerih tisti, ki je gospodarsko močnejši, na neki način integrira šibkejšega. Ta vzorec, ki se je takrat v Evropi uveljavil, je prepričal severnokorejsko vodstvo vse od leta 1991 naprej, da je izredno veliko napora začela vlagati v oboroževanje, saj so se zavedali, da bi kakršnakoli združitev Korejskega polotoka pomenila njihovo izginotje iz obličja zemlje.”
Enotna Koreja ostaja vprašanje časa, dokler bo severnokorejsko vodstvo in ljudstvo pripravljeno na avtarkično življenje:
“Resnično živijo zelo samooskrbno, malo so povezani s svetom. Na drugi strani pa je Južna Koreja, ki je totalno globalizirana. Je, denimo, največja proizvajalka polprevodnikov. Ta dilema glede združitve je zelo nehvaležna. Po eni strani se to lahko zgodi zelo hitro, po drugi strani pa lahko režim s pripravljenostjo na način življenja, kot ga imajo danes, traja še leta.”
V skupnem nastopu na tokratnih olimpijskih igrah, kar se sicer ni zgodilo prvič, in zgodovinskem obisku visoke severnokorejske diplomatske delegacije v Pjončangu pa obramboslovec dr. Uroš Svete vidi določeno gesto popuščanja.
