Zdenka Kovačiček je - takrat še z Duom Hani - prvič zmagala na festivalu pri trinajstih letih; takrat še ni vedela, da bo skoraj šest desetletij pozneje še vedno na sceni. Ko se je po bliskoviti mednarodni karieri komaj polnoletna vrnila v Zagreb, se je v nekaj letih uveljavila kot del danes zlate generacije hrvaških pevcev, zraven pa postala ena prvih jazz in rock pevk naše takratne skupne glasbene scene. Nekdanji "najboljši glas Jugoslavije" je še danes zaprisežena jazzovska improvizatorka, čeprav časopisne stolpce polni predvsem s svojimi nastopi v zagrebških mjuziklih, kot sta Z ljubeznijo, Janis ter Ella in Marilyn. Jazzobraz Zdenke Kovačiček pripravlja Janko Petrovec!
Portret nekdanjega prvega glasu Jugoslavije
Za njo je dobrih sedem desetletij življenja, a nič ne kaže, da se bo kdaj zares upokojila. Govorimo o Zdenki Kovačiček, hrvaški pevki z morda najbolj raznoliko kariero med vsemi povojnimi pevci popularne glasbe na območju skupne države. V skoraj šestdesetletni karieri je z velikim uspehom nastopala na rokerskih in popevkarskih festivalih, v svingovskih in bluesovskih klubih ter na gledaliških odrih. A predvsem in povsod sta bila jazz in improvizacija, s katerima je ustvarila svoj prepoznavni pevski slog.
Danes 71-letna Zdenka Kovačiček je bila mnogokrat prva, a kot dokazuje s svojo pevsko formo v zrelih letih, se bo uvrstila tudi med zadnje – če o zadnjih razmišljamo kot o najbolj vzdržljivih, najbolj pokončnih in najbolj vztrajnih. Ko je bila otroška zvezda zagrebškega Gledališča mladih, najbrž ni vedela, kako napeto in raznoliko življenje je pred njo: v poznejših letih je namreč postala del legendarne generacije hrvaških pop pevcev in prvi glas Jugoslavije, prvi ženski glas jazza, prvi glas rocka … Seznam je dolg. Kmalu bo praznovala šest desetletij svoje kariere.
Duo Hani
Zdenka Kovačiček je debitirala leta 1957, pri trinajstih letih, in to na prireditvi Prvi aplavz, na kateri je v duetu z Nado Žitnik tudi zmagala:
»Tako je nastal Duo Hani; peli sva predvsem ameriške stvari. Najina kariera je bila bliskovita in kmalu naju je neki menedžer povabil v Avstrijo, kjer sva nastopali s takratnimi velikimi zvezdami, kot je bil Peter Kraus. Bili sva na turneji z Billom Haleyem po Nemčiji in nastopali po ameriških klubih. Spoznali sva vrsto ljudi: tudi Raya Charlesa. Potem pa je nastopil trenutek, ko sva se obe poročili. Življenje naju je torej nekako ločilo in Duo Hani je prenehal z delovanjem.«
To so bila leta, ko se je tudi na Hrvaškem oblikovala »zlata« popevkarska generacija, v katero poleg Zdenke sodijo vsaj še Gabi Novak, Tereza Kesovija, Vice Vukov in Ivo Robić. Zdenka je potem, ko se je razšla z Nado Žitnik, še nekaj let koncertirala po Evropi in spoznavala vse takrat modne, nove popularne žanre
Prelomni festival v Opatiji in jazz
Leta 1970 pomeni dokončni povratek v Jugoslavijo. Zdenka zablesti na znamenitem opatijskem festivalu, kjer s pesmijo Miljenka Prohaske Zbog jedne melodije davne zmaga po presoji žirije. Jugoslovanski glasbeni kritiki začnejo razmišljati o specifično Zdenkinem pevskem slogu, prepojenem z jazzom.
»Govorimo o časih, ko je bil jazz še zelo ekskluziven in je bil edini tedanji pravi jazzist pri nas Boško Petrović. Veliko plesišč smo imeli takrat v Zagrebu. Na njih so igrali big bandi, čeprav ne moremo reči, da so igrali jazz. Igrali so zimzelene melodije svinga, na katere so ljudje plesali. Jazz sem spoznala predvsem v ameriških klubih po Evropi, pa ne klasičnega jazz, temveč soul, r’n’b in blues, kar me je tudi zanimalo. Jazza sem se morala šele naučiti. Takoj po povratku sem začela sodelovati z Boškom Petrovićem, ki me je povabil, da z njim pojem po zagrebških klubih. Lahko torej rečem, da sem v Zagrebu jaz prva pela takšno glasbo.«
V sedemdesetih se Zdenka Kovačiček vrne na deske gledališkega odra. Zaigra namreč v takrat nadvse popularni zagrebški rock operi Grička vještica, prirejenem po romaneskni uspešnici Marije Jurić Zagorke Čarovnica z Griča. Izkušnja, ki jo bo ponovila še večkrat, zlasti v zrelejšem obdobju. Spozna jo torej tudi gledališka publika, medtem pa se mojstri v jazzovski improvizaciji.
»Zagrebški Big band me je pogosto vabil k sodelovanju, sodelovala sem z Lacijem Fidrijem, in seveda z Boškom … Še vedno pa sem imela premalo živih nastopov. Veliko let je minilo, preden sem si lahko rekla: zdaj res znam improvizirati, zdaj zmorem. Minilo je torej kakšnih deset, petnajst let, preden sem začela sodelovati z Vanjo Lisakom, s katerim sva posnela albuma Happy Jazz 1 in 2. Tako so prišla tudi vabila na festivale v Avstriji, pa v italijanske jazz klube in v Nemčijo …«
Zdenka in rock: Boom festival ’73 v Ljubljani
Zdenka Kovačiček še danes slovi kot ena redkih pevk, ki jo je vedno zanimala vsa glasba, zato jo po pravici uvrščamo tako med pionirke jazz improvizacije kot tudi med pevke, ki so utrle pot rocku. V posebnem spominu ji je ostal predvsem nastop na ljubljanskem Boom festivalu leta ’73, ko je s skupino Nirvana izvedla antologijsko Klik temo št. 1:
»Boom festivale so organizirali v vseh velikih mestih od Beograda in Zagreba do Skopja, Sarajeva in Ljubljane. Vsi so bili veliki in množično obiskani. Nirvana je takrat igrala progresivni rock, ker pa sem jaz prinesla v skupino svojo kombinacijo jazza, bluesa in soula, sem omenjeno kompozicijo osmislila kot povezovanje rocka in jazza. Pri Klik temi št. 1 gre namreč za golo improvizacijo brez besedila.
Ko sem bila pred par leti na jazz festivalu v Novem Sadu, mi je nekdo iz publike zaklical: “Klik temo! Zapoj Klik temo!” Pa sem mu odgovorila: “Ne morem, band tega ne zna zaigrati!” Nisem si mogla predstavljati, da se še kdo spominja te Klik teme.
Ampak to je bil pravi jazz. Sploh sem vse posnetke iz tega časa povezala z jazzom. Povsod je bilo veliko improvizacije, morda nekaj malega rocka in soula … Kar nekaj antologijskih del smo ustvarili takrat.«
Prvi glas Jugoslavije
Osupljivi glas Zdenke Kovačiček razglasijo za prvi glas Jugoslavije. Sodeluje domala z vsemi, ki kaj pomenijo na sceni popularne glasbe, in še naprej potuje po svetu: ne le na Zahod, saj kar 25-krat gostuje na turnejah po Sovjetski zvezi. Poje pop, rock in jazz, a v vseh glasbenih žanrih ostaja prepoznavno svoja, česar se dobro zaveda, saj si je to tudi želela.
Osemdeseta minevajo v znamenju jazza: sodelovanje z Vanjo Lisakom in ostalimi z zagrebške jazz scene je nadvse plodno. Toda Zdenka si vedno želi hkrati vse. Pridejo devetdeseta, in Zdenka spozna mladega skladatelja Marka Tomasovića. Čas je za spremembo in priznana jazzistka se vrne na pop sceno. Mediji na Hrvaškem prepoznajo njen obrat kot »največji come back leta«; nastane popevka, katere naslov Zdenko trajno označi – Žena za sva vremena.
Zvezda mjuziklov
Čeprav je Zdenka Kovačiček debitirala na glasbenem odru že pri trinajstih, pa ne gre za njen prvi odrski nastop. Že pri šestih je namreč igrala v otroški predstavi. Na gledališke odre se v poznejših obdobjih redno vrača: starejši se dobro spomnijo njenega nastopa v popularni rock operi Grička vještica, ki so jo priredili po veliki romaneskni uspešnici Marije Jurić Zagorke Čarovnica z griča. V zadnjih letih se Zdenka znova posveča predvsem mjuziklom:
»Nekateri pravijo, da bi lahko dosegla več, toda jaz sem uresničila vse, kar sem si zamislila. Tako je bilo tudi z mjuziklom Z ljubeznijo, Janis pred nekaj leti, kar sploh ni bilo lahko, saj nisem zaposlena v gledališču. Vedno se je govorilo za mano: “Pa kaj je zdaj to, zakaj pa ona, saj ona je vendar svobodnjakinja,” in to kljub temu, da je bila predstava o Janis Joplin eden najuspešnejših mjuziklov zagrebškega gledališča Komedija: 80 repriz smo odigrali. In zdaj je tu nov mjuzikal, Ella in Marylin, ki je bil deležen odličnih kritik. Seveda igram Ello Fitzgerald.«
Energično naprej
»Energičnost« je beseda, ki jo Zdenka Kovačiček rada uporablja še danes, pri enainsedemdesetih. Kariera ene prvih jugoslovanskih jazz pevk, izvrstne improvizatorke in beboperice bi bila povsem drugačna, če ne bi bila »energična«, če ne bi znala skriti osebnih stisk, ko je kruti svet popularne kulture to od nje zahteval, in seveda če je ne bi označilo navdušenje nad jazzom iz ameriških klubov po Evropi s konca petdesetih let. Kar je sledilo, je bilo plod stapljanja mladostnega navdušenja z vedno novimi impulzi. Kot je pred leti zapisal Dubravko Stojsavljević, je Zdenka krenila po poti jazza od svojega prvega opatijskega festivala, čeprav bi že takrat lahko govorila o sebi tudi kot o jazz-rock vokalistki, čisti rokerici, vrhunski pevki bluesa, kraljici gospela ali frajerki popa. – Ampak na koncu je vedno šlo samo za eno: za iskanje občutka svobode. In ravno zato je imela vedno rada jazz.
