Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in bleščečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce revnejše vasi sploh nisem pogrešal. Torej stvari, ki jih nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in tako sem postal žalosten, saj sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam.
Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A. M. Slomšek)
Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti za to, kar imamo, ampak žalosti, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, zato meče v smeti tisto, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen.
Žal ni tako samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več.
Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnika, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, vendar ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo, kot je tvoja žena, s postavnejšim in zabavnejšim, kot je tvoj mož. In tako zaradi divje in pravzaprav neresnične želje izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, ampak nam tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, za vedno zapravi.
Če te tvoje oko pohujšuje, si ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne bi privoščil sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno, če ga gleda z vidika hvaležnosti, ne poželenja.
Iskanje
