Prvi dan velikonočne osmine nas vabi, da bi novico Kristusovega vstajenja, veselo alelujo poneseli drugim, med svoje bližnje in do skrajnih mej sveta. Po starem izročilu danes namreč premišljujemo o poti emavških učencev, ki se pobita ob dejstvu Kristusove smrti vračata domov ... Razočarana, kot pogosto tudi mi, ker je bil Kristus nemara le še eden izmed karizmatičnih voditeljev, novih obrazov na mesijanski sceni, v bistvu pa, tako se je zdelo, recept za propad ... Ko so že mislili, da je on Mesija, glej, ga pribijejo na križ in tam se vse konča. Nič spektakularnega, nič osupljivega se ne zgodi ... Domnevni Mesija pač umre ... In vendar resnica ni tako preprosta. Učenca namreč odpotujeta proti Emavsu še pred zarjo velike nedelje in klicem radosti, ki se izvije iz grla Marije Magdalene, prve priče praznega groba. A zato se jima na poti pridruži modri, vsevedni neznanec, ki jima brž, ko ne razodene srčike odrešenjske skrivnosti, ki je pogosto tako absurdna, da je ne razumemo v celoti niti danes. »Ostani z nami« mora zato, predragi, postajati tudi naša prošnja. Ostani z nami, Gospod, razodeni nam, da bomo razumeli, daj se nam spoznati, da te bomo še bolj ljubili. »Gospod, ne dopusti, da bi grehi zatemnjevali oči duha, tako da bi te ne videli, četudi si pri meni, in bi te ne prepoznali, četudi slišimo tvoj glas.«
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj svetloba slavno vstalega Kristusa razsvetli tudi naše oči, nas prežari in napolni z velikončnim veseljem, da bomo mogli iz njega živeti in ga deliti tudi z drugimi. Milosti poln dan vam želim.
1 Da Ponte, Ludovico. Meditazioni V. Torino: Marielli, 1852.
Iskanje
