O, harmonija sobotne tišine, jutri bo sveta velika noč, zopet so me prinesle stopinje, zopet prinesel me je tvoj glas, je zapisal pesnik. Prisrčno pozdravljeni, dragi prijatelji, ki poznate ne le soboto in nedeljo, ampak tudi besedo velikega petka v kakršni koli barvi in odtenku besed, kot so odsotnost resnice, obrekovanje, prisila, razgaljanje skrivnosti, prikovanost, prazen pogled, obsodba, popolna zapuščenost. Ki poznate besede velike sobote! Te izhajajo iz ene same. Iz besede upanja, zaupljivega čakanja, ko se hranimo z obeti, željami, pričakovanji, hrepenenjem, nado. Troštom, kot so rekli naši stari, da bo napočil nov dan, tretji dan, ki bo prinesel radost, izpolnil sanje, odprl pot do milosti, prebudil novo pesem, osmislil darovanje, življenje, pogumno zavzemanje za vse majhne in na koncu odrešenje.
Vsi naši težki človeški položaji danes so doma v pravkar povedanem in se povezujejo z Jezusovim takratnim. Zato vsi čutimo, da nam velika noč govori. Nekaterim kot osebni praznik in čas, ko družina pride skupaj, kar je res velika vrednota. Drugim kot spomin na krst in vso po krstu narejeno pot iz Egipta v obljubljeno deželo oziroma iz majhne ter vase zaprte zgodbe v potovanje človeka, ki ga je osvobodil Kristus. Vsaka stiska nas prikuje v občutek brezčasne muke, a nekje v srcu, kot bilka, ki bo prebila kamen, raste drobna lučka upanja, ki se bo, naenkrat ali postopno, razplamenela v veselje, mir, vero, zavest, da smo doma prav tukaj in da nam negativna zunanja sila lahko vzame vse, razen globokega zavedanja, da smo, da smo zvesti temu, v kar verjamemo, in da prizadevanja za dobro ne obžalujemo.
Velikonočno tridnevje, ki se je za kristjane začelo na veliki četrtek zvečer in se končuje z velikonočno nedeljo, ima v sebi vse tri korake preizkušnje: veliki petek kot nesmiselno smrt človeka, ki se počuti pozabljenega od vseh, celo od Boga, in pod njegovim križem stojijo le njegova mati in nekaj tesnih prijateljev; veliko soboto, dan priprave na praznik, ki vsebuje upanje na to, da smrt in pribitost na križ nimata zadnje besede; in veliko noč, ko nas petje aleluje spomni, da je muka premagana, da srce spet lahko zadiha, da se korak razveže. Vera in vesela novica, da se je zgodilo nekaj res pomenljivega, nas spodbudi, da gremo na pot, ven, k ljudem, na obisk, se poveselit ali preprosto biti skupaj.
Vsak človek, religiozen, kristjan, katolik in vsak drug, ki pripada kateri koli konfesiji ali pa nobeni, doživlja bolečino in radost, primerljivo velikonočni poti, ko sam ali skupaj z drugimi gre skozi življenje.
Vsak človek hrepeni po harmoniji, ki jo v srcu prebujajo simboli, zaradi katerih ga ob velikonočnih dneh noge zopet ponesejo do bližnje ali pa malo bolj oddaljene cerkve, če ne že kar k obredu velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer ali k vstajenjski procesiji na velikonočno jutro in k velikonočnemu zajtrku po njej.
Ta glas spomina, ki je veliko več kot le osebni, saj tega morda sploh ni ali pa je zelo šibak, ta glas spomina pripada globinam, ki so jih oblikovali rodovi pred nami, zelo daleč v preteklost, do tistega prvega velikega petka, sobote in vstajenjskega dogodka, ki nas zbira skupaj še danes. In vendar, šibak ali močan, vedno znova nas pripelje domov, tja, kjer se naše zgodbe začenjajo in dopolnjujejo, zapletajo in odpletajo, kjer umiramo in vstajamo, iz zgodbe v zgodbo, iz trpljenja v veselje, iz dneva v noč in iz noči v rosno jutro.
Umiramo in vstajamo vsakokrat, ko iskreno, svobodno in v resnici sledimo življenjski poti, saj vsako drugo vase usmerjeno prizadevanje povzroča umiranje tako nam kot ljudem okoli nas; če nekdo povzroča trpljenje drugim, bodo drugi umrli in vstali; povzročitelj trpljenja pa se bo, po Judeževo, znašel v svoji lastni zanki. Zato vsakemu in najprej sebi ob tej veliki noči želim, da bi zaradi smisla, ki ga ima ta pot, zaradi svobode, ki jo prinašajo pravilne odločitve in zaradi spoštovanja do miroljubnega medčloveškega sobivanja bili pripravljeni po njej iti in jo živeti res velikonočno in do kraja. Vsem želim veselo in blagoslovljeno veliko noč.
Iskanje
