Iskanje
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo, in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdanjika. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela popolnoma drugače. Še vedno ima rada svoje delo, vendar razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari pač morajo dozoreti in tako tudi jaz počasi dozorevam za to, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je zdaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. Zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo, če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Številni mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli njihovi starši, marsikateri zakonec pa ne, kako bo, ko bo umrl eden izmed njiju. Pa še veliko drugega. Vedno je kaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in zdaj veselili. Morda ob zgodbah, kot je tista, o kateri mi je pravila kolegica, ki se zdaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to včasih težko razumemo.
5 min • 21. 06. 2025
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse svoje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice, ki jih preležim na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), na čudnem prehodu med zavedanjem in snom premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil! Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagrizeni pa mu niti nočejo podeliti statusa »kave«, mi, kadar si ga ne utegnem privoščiti, v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote. Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo, se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo. Morda. A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje. Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.
6 min • 20. 06. 2025
Tudi kakšen zdrs v življenju ima smisel. Ko klecnem, ne zmorem, kot bi bilo treba, kot bi bilo po mojem prav. Najmanj, kar lahko ob tem spoznam, je, da pač ne gre vse zlahka. Odpira mi oči, kako lahko kljub neuspehu okrepim svojo pokončnost, trdnost ob padcih, ki bolijo. Pa se spet dvignem in tvegam. »Brez tveganja v življenju tudi ni veselja« se mi je že od nekdaj zdela privlačna misel. Pomembno pa se mi zdi dojemanje, kaj je tisto, kar je vredno, da sprejmem izziv in se pogumno odpravim na to pot z vsemi svojimi močmi, vložim sebe z zaupanjem in predanostjo, čeprav ne razumem vsega. Prevelika previdnost, ki zavira človeka, mi ni blizu. Marsikdo ima izkušnjo tveganja, ki privede do zanimivega doživljanja razsežnosti občutkov in radosti ob uspehih in novih spoznanjih, ki se porajajo in nas učijo za nove korake. Ljudje smo si zelo različni. Tudi glede tega, kaj je za nekoga težko, celo strašljivo, nedosegljivo. Lahko se na primer vprašam, ali znam biti z nekom, ki trpi, ali raje zbežim, se obrnem stran. A kako pomembno je za trpečega, da je nekdo z njim, samo z njim, samo zanj, samo je … Odpre se ljubezni. Če ljubezni v človeku ni, se vrti v začaranem krogu iskanja smisla, z zaprtim srcem beži, tudi pred trpljenjem. Odprto srce je kot blag veter v vročem, soparnem dnevu. Pelje te bliže življenju, k sebi in drugim. Prikliče prijazne besede, spodbudno držo, lepe misli. Pogosto govorimo o naših čustvenih ranah, ki bolijo, lahko se prenašajo tudi v druge generacije. Pa vendar jih lahko tudi zdravimo, še posebno takrat, ko sprejmemo posledice svojih dejanj, se učimo, darujemo Bogu svojo nemoč. Nič hudega, če se boj iz preteklosti, težkih časov, pokaže v nas, tudi v našem življenju, videzu, bolečinah. To sprejmem, ne potiskam stran, ne igram, ne skrivam. Iskrenost je sprostitev. Morda tudi spolzi z ramen mojih prednikov. Udarci življenja so nas pripeljali sem, kjer sem danes. So del mene, so svetloba moje srčnosti, sestavni del lepo oblikovane umetnine moje notranjosti. Hvala, Gospod, za vse, kar mi daješ v tem skrivnostnem svetu, da lahko rastem s Teboj in odkrivam smisel, svoje poslanstvo.
7 min • 19. 06. 2025
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Ob delovniku se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče družini naznanil, da si ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
5 min • 18. 06. 2025
Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.
5 min • 17. 06. 2025
Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Potem mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«
3 min • 16. 06. 2025
Na nedeljo po izlitju Svetega Duha, prazniku binkošti, proslavljamo eno izmed morda največjih skrivnosti naše vere, skrivnost Presvete Trojice. En sam Bog, ampak v treh osebah, Oče, Sin in Sveti Duh. Čeprav so docela različne, saj je oseba Očeta različna od osebe Sina in različna od osebe Duha, pa vendar imajo eno bistvo; kakor je vsemogočen Oče, tako je vsemogočen Sin, prav isto tudi Duh; kakor je večen Oče, je večen Sin in prav tako Duh; kakor je Bog Oče, tako je Bog tudi Sin in Bog tudi Sveti Duh; in vseeno torej niso trije bogovi, marveč en Bog. Poglabljanje v to skrivnost od nas zahteva precej dobro poznavanje metafizike, pa vendar se zdi, da Bog kljub vsej veličini ostaja nekako kompleksno preprost. »Sufficiat tibi credere sic esse.« – »Zadosti ti je, da veruješ, da je tako,« pravi sveti Bernard v nekem pismu papežu Evgeniju, ko ga je ta v pismu spraševal po teološki razlagi te tako temeljne resnice krščanske vere. »Drzno preiskuj to skrivnost, še bolj pa pobožno veruj. Kajti spoznanje te skrivnosti je mogoče le v večnosti,« še doda sveti Bernard. Verovati Presveto Trojico najprej pomeni častiti jo. V tem češčenju, v tem združevanju z neskončnim Božjim veličastvom pa se Bog kaže kakor nekaj absolutno presežnega, a obenem nadvse preprostega, ko prihaja v človekovo notranjost, ga napolnjuje z milostjo in dviga v sebe. Ker je Bog docela in drugače drugačen od nas, ostaja, kljub mnogim vedenjem, absolutno spoznanje Presvete Trojice skrivnost, ki jo bomo ne le spoznali, marveč doživeli oziroma bolj utrpeli, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsaj danes poskusimo svoj razum poučiti, da ni vsemogočen, ter prisluhniti svojemu srcu, da je vera več kakor le vedenje. Dopustimo si utrpeti to skrivnost, skrivnost Presvete Trojice, ki nas želi privzeti v svojo večnost in prešinjajočo ljubezen. Mirno nedeljo vam želim.
5 min • 15. 06. 2025
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, s katerim so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – čeprav je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju spada predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skorajda vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen samo nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako samospoznavanje po svojem pojmu pomeni nikoli povsem zaključen proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. To pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehno preseganje samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oziroma teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju spada nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
6 min • 14. 06. 2025
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovati v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi kot orodje in orožje, s katerim odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
2 min • 13. 06. 2025
Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo,« (Mt 6,34) ter »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, kar pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej tudi nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, ne skrbim več za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša in tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavljajo teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pade nenadoma kot pomladni dež z neba v naše življenje in nas po večini najde nepripravljene, okrog nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo v današnjem dnevu poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.
3 min • 12. 06. 2025
V Duhovni misli Milena Janel s krščanskega vidika razlaga ljubezen do Jezusa, soljudi in življenja na sploh. Čeprav je kratko, lahko v njem užijemo tudi veliko lepega.
7 min • 11. 06. 2025
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal tako rekoč nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še svojima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
5 min • 10. 06. 2025
Vrzi čez rame, so me učili, kadar me je kaj vznemirjalo ali pa žrlo. Ampak to je bilo v davnih dneh, ko malčki še niso bili razcrkljani s čokolinom, med je bil pa samo za kašelj in prehlad. Tako in tako se je medu na podeželju reklo strd. Pa smo bili utrjeni ali ustrdeni tudi otroci, čeprav pogosto smrkavi. Z odraščanjem smo se naučili marsikaj vreči čez rame. Saj je bilo več kot veliko trdega fizičnega dela in utrujenost ni dopuščala, da bi pestovali svoje nadloge. Zdaj je vse tako pihologizirano, da si je nujno treba prisluhniti in ukrepati po priporočilu stroke. Mame in stare mame tudi zdaj niso brez dela, si pa ne upajo več ravnati po zastareli metodi. Sicer moje trme res niso preganjali z ježevimi bodicami, so mi pa povedali, naj se derem, kolikor hočem, umazana tla čakajo na krtačo in name. Oni dan sem na svoje veselje slišala psihologa, ki je po radiu zaskrbljeni mamici razlagal pomen doslednosti. Dolgo pa že mečem čez rame različne zoprnije in drobnarije, ki si jih sama grmadim na glavo, ali pa mi jih drugi. Nekaj sem pa kljub vsej povprečnosti prav po ajnštajnovsko ugotovila sama, čeprav me je v tem gotovo že kdo prehitel. Da moram na težavo pogledati skozi drugo okno. Ko sem opazovala zeleni breg skozi okensko steklo, se mi je posvetilo, da vidim lepotijo narave skozi svoji kuhinjski okni malce drugače. Perspektiva! Zakaj ne pogledati na kakšno življenjsko klofuto iz drugega zornega kota? Saj ne gre kot po maslu, a je zdravilno. Bolj gre za to, ali ostajamo v tem hitrem tempu dneva toliko prisebni, da se imamo še kam zagledati. Kaj premisliti. Pretuhtati v sebi brez nervoze. Se posvetovati s seboj. Vreči malenkosti čez ramo in se osrediniti na jedro. O, seveda je kdaj potrebna drugačna pomoč. Hvala bogu, da obstaja; naj bo prijateljska, medicinska, psihoterapevtska. Ne gre pa brez zaupanja. »Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Navedek je iz biblije. Vsaka lastna izkušnja lahko potrdi prepričljivo moč tega, kar nam je kdo rekel, svetoval ali le navrgel. To pomeni, naj ne stresamo okoli sebe besed, ki veljajo le od torka do srede.
3 min • 09. 06. 2025
Še zdaj mi zvenijo v ušesih besede našega že blagopokojnega patra, ki se je hudoval, ko mu je kdo rekel, da je Sveti duh golob. »Pa prosim vas lepo, nehajte s temi neumnostmi! Sveti duh ni leteča podgana!« Seveda smo se ob patrovih tovrstnih komentarjih nemalokrat hudomušno namuznili, a hkrati nam je s tem vedno dal še kako misliti. Drži: Sveti duh vsekakor ni leteča podgana oziroma golob. Res je, da se je ta v krščanski upodabljajoči umetnosti uveljavil kot simbol za Svetega duha, a to še vedno ne pomeni, da je Sveti duh ptič. Tovrstno upodabljanje izvira iz evangelijskih opisov Jezusovega krsta v reki Jordan, ko se je nadenj spuščal Duh kakor golob. Evangelista Matej in Marko jasno poudarita: ne, da je bil to golob, ampak se je spuščal kakor golob. Drug simbol za Svetega duha pa izvira iz opisa prvih binkošti, ko je nad apostole, Marijo in preostale zbrane prišel Sveti duh in takrat so se jim prikazali »jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden«. Zaradi tega opisa v Apostolskih delih se v umetnosti Sveti duh oziroma njegova moč upodablja kot ognjeni plameni. Ker je torej Sveti duh dejansko duh, ga ne moremo ujeti v podobo, zato so si morali umetniki pač pomagati s simboli. Toda kdo je pravzaprav Sveti duh? Poznamo ga kot tretjo Božjo osebo, ki je najgloblja vez med Očetom in Sinom. Jezus je svojim učencem obljubil Svetega duha. »Sveti duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Tega Svetega duha prejmemo pri birmi, da nas torej uči in spomni, kdo je Jezus in kdo Bog Oče. Prav zato apostol Pavel trdi: »Nihče ne more reči: ,Jezus je Gospod,' razen v Svetem duhu.« Prav On nas s svojimi vzgibi uči prepoznavati Boga kot Očeta; On v nas utrjuje zavedanje, da nas Bog Oče res ljubi; On je tisti Tolažnik, ki nam lahko pride najbliže, ko smo zlomljeni, v stiski in preplavljeni z žalostjo; On je tisti Božji dotik, ki lahko seže do najglobljih globin našega človeškega bistva, če ga le povabimo in se mu odpremo. Sveti duh v nas vnema navdihe in zamisli – je naša inspiracija. Sveti duh je z nami v boju, ko nas hudi duh zapeljuje ali obstreljuje s skušnjavami in negativnimi mislimi – seveda, če ga kličemo v ta boj. Najbolj očitno pa Sveto pismo pokaže delovanje Svetega duha v Jezusovih učencih: pred njegovim prihodom – torej pred binkoštimi, so bili egoistični, šibki in prestrašeni, celo toliko, da je apostol Peter Jezusa zatajil. Potem pa, ko je isti apostol Peter prejel Svetega duha, je lahko za Jezusa pričeval pred zborom judovskih velikih duhovnikov. Iz tega je očitno, da pristne ljubezni ne moremo živeti samo iz lastnih moči, ampak predvsem ob pomoči in v moči Svetega duha.
7 min • 08. 06. 2025
Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le prijetni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Taki ljudje si pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo, in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej storite danes, da boste postali človek, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Tisti, ki čaka, da bo nenadoma naredil veliko dobrega, ne bo nikoli storil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj preprostega: pravilo tridesetih sekund. Zelo lahko je: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsakdo potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti njegove upe in sanje. Vsi se bolje počutimo, ko dobimo pozornost, potrditev, in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o ravneh energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenadno povečanje energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste tak vpliv in moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli nase in na to, kakšen vtis bodo zapustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno nasprotno: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako doseči sogovornico ali sogovornika. Pomislite, kaj mu lahko spodbudnega rečete. Morda se lahko zahvalite za to, kar je storil za vas. Morda lahko drugim, ki so zraven, poveste o njenih oz. njegovih dosežkih ali pa pohvalite značajsko lastnost, ki jo kaže. Tako ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar je nagrada velikanska, saj ima za res pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite narediti vtis, ki bo trajen in pozitiven, je eden najučinkovitejših načinov pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti boljši. Namesto tega poiščite, kako lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti boljši. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsakemu, ki ga bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite kaj spodbudnega.
6 min • 07. 06. 2025
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
5 min • 06. 06. 2025
Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti, če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebej gane prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od preostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.
5 min • 05. 06. 2025
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš, kaj bo zraslo. No, dobro, veš že, KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš, so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, ali izbranka po barvi, velikosti oziroma »celostnem videzu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko videti »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal, zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega le na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O, ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene potrebujejo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru … da o zemlji niti ne govorim. V roke je treba vzeti škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer, rastlino včasih privežeš, ji daš oporo. Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge, kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadar koli in kamor koli oziroma kogar koli … In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo … uniči vse, za kar si si prizadeval. In ne veš, zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja … in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja.
4 min • 04. 06. 2025
Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)
6 min • 03. 06. 2025
Bilo je na samem vrhuncu zime, ko se je skupina učencev nekega učitelja odpravila na pot skozi gorsko dolino. Zares je bil zelo hladno in vse tri učence je skrbelo za zdravje učitelja, ki ni bil več najmlajši. Čeprav jih je skrbelo, da bi morda zbolel, si mu nihče ni upal reči, naj se bolj obleče. Končno se je eden izmed učencev opogumil in dejal: »Učitelj, ni prav, da nimaš primerne zaščite pred tem vremenom. Vsi se strinjamo,« je še dejal in pogledal proti preostalim učencem, kot da bi pri njih iskal podporo, »da bi bilo prav, da bi ti poiskali lep krzneni plašč, ki bi te grel.« Učitelj je razumel namene učencev, vendar je hkrati želel, da spoznajo še pomembnejšo lekcijo trenutka. Čeprav je udobje nekaj dobrega, pa če ga tukaj in zdaj ne občutimo, ni vredno obupovati zaradi tega. Prav tako jim je želel pokazati, kako se lahko prilagodijo vsemu, kar življenje prinaša, ampak njegove besedo so naletele na gluha ušesa. Učenci so vztrajali: »Ne, učitelj, to ni prav. Spoštujemo tvojo skromnost, ampak res bi ti prav prišel lep in topel plašč. Sicer lahko še umreš od mraza in kaj bo potem z nami. Dovoli nam, da ti ga kupimo.« Ko so se tako pogovarjali, so hodili mimo velike reke in nenadoma so zagledali na reki plavati plašč – prav tak, kot so ga imeli v mislih. Eden izmed učencev je vzkliknil: »Poglejte, čudež! Naše molitve so uslišane. Kakšno srečo imamo!« Učenci so vztrajali, naj učitelj pograbi plavajoči plašč in učitelj je na prigovarjanje končno zakoračil v mrzlo reko. Učitelj se je približeval plašču, ko ga je kar naenkrat nekaj povleklo v vodo in že ga je tok odnašal. Učenci so bili v šoku, saj je bilo očitno, da se učitelj z nečim bojuje. Eden je zaklical proti njemu: »Je vse v redu!? Kaj se dogaja? Učitelj, spusti vendar plašč, sicer boš še utonil!« Od daleč so tedaj zaslišali učiteljev glas, ki je zaklical nazaj: »Jaz ga že hočem spustiti, ampak to ni plašč! Je rjavi medved… In on je tisti, ki noče spustiti!« Pogosto smo ljudje prepričani, da bi nas napredovanje, drugačna služba, boljša obleka, nov avto ali novo stanovanje končno zares naredilo srečne in uresničene. Nekaj nam manjka, morda želimo uresničiti pričakovanja drugih, ki pravijo, da bi tisti 'krzneni plašč' dokončno rešil našo stisko. A kaj ko nas lahko naše prizadevanje, da bi pograbili ta dosežek, tako prevzame, da pozabimo na vse dobro, ki ga uživamo že ta trenutek. Preden se poženemo v nevarne vode, razmislimo, ali je res naša sreča odvisna od pridobljenega 'plena'.
6 min • 02. 06. 2025
