O esejih, potopisih, avtobiografijah in drugih žanrih, kjer se literarna pisava križa in oplaja s filozofijo, religijo, zgodovino, geografijo in drugimi polji človeške vednosti
V tokratnem Kulturnem fokusu bomo govorili o hibridih. To je vsaj malo presenetljivo, če pomislimo, da Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »hibrid« opredeli kot potomca staršev z različno dedno osnovo, kot križanca torej, in v nadaljevanju gesla ponudi tale primer: »Hibrid iz visokega in nizkega graha«. Besede, ki bo v središču naše tokratne oddaje, se torej dovolj očitno držijo pomenske konotacije iz polja biologije. A če pokukamo med platnice knjige Hibridni žanri predstojnika Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU dr. Marka Juvana, ki je pred nedavnim izšla pri založbi LUD Literatura, tedaj hitro ugotovimo, da koncept hibrida že več desetletij s pridom uporablja tudi znanost, ki se ubada s preučevanjem besedne umetnosti. Z njegovo pomočjo literarna veda namreč lažje ter interpretativno bolj plodno obravnave eseje, potopise, avtobiografije in številne druge žanre, v katerih se polnokrvno umetniško pisanje križa oziroma prepleta s filozofijo, zgodovino, geografijo, religijo in drugimi disciplinami človekovega duha, da bi navsezadnje ustvarilo hibridna dela, ki – paradoksalno – obenem so in niso čista literatura. Kako se v takih delih spajajo umetniške ter neumetniške prvine in zakaj pravzaprav naš čas tovrstne križance visoko ceni, preverjamo v pogovoru z dr. Juvanom.
